Tisti s spominom, ki seže malo več kot kak mesec v preteklost, se bomo spomnili dogajanj pred parlamentarnimi volitvami. Neprestano nasprotovanje takratne opozicije skoraj vsakemu vladnemu predlogu, od katerih jih je kar nekaj končalo na referendumu: referendum o odpiralnem času trgovin, o termoelektrarnah, o umetnem oplojevanju, o železnicah, o izbrisanih, o džamiji, ki ga je preprečilo Ustavno sodišče. Podobno je bilo z izrednimi sejami parlamenta, od katerih mi je najbolj ostala v spominu razprava o korupciji in klientelizmu, katere vrhunec je bil razkazovanje spreja WD-40, ki naj bi ga prodajala neka hčerka nekega direktorja. Tudi »civilna družba« ni bila pasivna; zvesto je raznašala misli in stavke strankarske politične opozicije, ki so se npr. začeli s skrbjo za čisto pitno vodo, izpeli pa z nasprotovanjem izgradnje »ne-naših« verskih objektov. Pred sabo imam dokument Nekaj je treba storiti , ki ga je prvopodpisala Barbara Brezigar in se začne: »V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele sprejemati njene konstruktivne predloge. ...« Besedilo, napisano pred prejšnjimi volitvami je aktualno tudi danes; menim, da še bolj kot takrat.