Vsekakor je to zakon, ki med zdaj že zbirko naših noveliranih visokošolskih zakonov izstopa po hitrosti sprejetja in tudi po tem, da v njegovo obravnavo skoraj do konca ni bil vključen noben visokošolski partner. Oboje je vladna stran in poslanska koalicija najprej pojasnjevala s pritiskom januarske odločbe ustavnega sodišča. Šele ko se je v resornem odboru državnega zbora ob obravnavi predloga novele največ kritik opozicije in predstavnikov visokošolske sfere vsulo na tretji del sprememb zakona, namreč na pravno podlago za Evrosredozemsko univerzo – ker naj bi ta dopuščala neenakopravno ustanavljanje univerz in tudi omogočala priznavanje programov dvomljive kakovosti – smo slišali še drugi argument, zakaj se s tem delom zakona tako mudi in zakaj od njegovih vsebin ni mogoče odstopiti. Namreč to, da brez te novele Evrosredozemska univerza ne bo imela urejenega pravnega statusa in zato verjetno tudi ne bi dobila denarja EU, ki ga pričakuje.