V Sloveniji številni miselno še vedno živijo v prejšnjem režimu, ko je bila dovoljena le ena resnica, vse drugo je bilo nazadnjaško, neprimerno, če ne še kaj hujšega. Kljub več kot desetletni uradni demokraciji na Slovenskem ta še vedno ni zaživela v polni meri, kar se vidi predvsem na področju medijev. Drugačnost oziroma druga plat iste zgodbe je nezaželena. Na to so v začetku leta opozorili tako v opozicijski koaliciji Slovenija z zahtevo po vzpostavitvi demokratičnega ravnotežja kot v civilni pobudi Nekaj je treba storiti, da bo v Sloveniji končno zaživela demokracija. Pri tem so zapisali, da je "v naši državi prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja. Parlament je postal glasovalni stroj vladajočih, ki niso več pripravljeni poslušati kritik opozicije, kaj šele da bi sprejemali njene konstruktivne predloge. Skoraj v celoti je odpovedal tudi nadzor neodvisne javnosti. Z izjemo nekaterih manjših časopisov in posameznih novinarjev, ki kritično obravnavajo obstoječe stanje in hude zlorabe oblasti, je slovenski medijski prostor skoraj v celoti usmerjen v podporo tako rekoč sleherni vladni odločitvi, za vse napake pa iščejo grešnega kozla v marginalizirani in čedalje bolj nemočni opoziciji. Državljani imamo na voljo v glavnem ustrezno prikrojene in pristranske informacije ter pristranske komentarje v tisku in elektronskih medijih".