Benjamin Žnidaršič jo samo hvaležno pogleda, potem pa že veselo pripoveduje o drugih izkušnjah. Knjige Govorico življenja na primer ni samo napisal, temveč jo je tudi ilustriral, opremil in naredil prelom. Četrto pesniško zbirko ima tudi že pripravljeno. Dogovarja se, da bo okoli svojega rojstnega kraja speljal spominsko pot, na kateri bodo otroci lahko spoznali prvinsko naravo, delovanje manjše elektrarne in še sto drugih podrobnosti. Slikanje pa ga je tako zagrabilo, da se bo verjetno vpisal na umetnostno zgodovino. Čeprav ga kritiki hvalijo, ne bi rad videl, da bi ga hvalili samo zato, ker je invalid, temveč bi se vsekakor rad strokovno še močno izpopolnil. Vsako leto mora poslati v Liechtenstein – če želi ostati štipendist mednarodnega združenja tovrstnih slikarjev, ki jih je kar sedemsto – vsaj nekaj svojih slik. Pa tudi drugih načrtov ima še kopico.