Taisti slavni Newport pa je tri leta prej doživel svoj prvi "pravi" freejazzovski koncert. Odigral ga je newyorški kvartet pianista Cecila Taylorja, v katerem je igral mladi beli sopransaksofonist Steve Lacy. Skupina je imela za seboj album Jazz Advance, na katerem že opušča tradicionalno harmonsko shemo, poudarja razpustitve konsonanc v disonance in premešča melodijske poudarke v odnosu do osnovnega ritma, ki sta ga vzdrževala bobnar Dennis Charles in basist Buell Neidlinger, sicer dolgoletni Taylorjev prijatelj za časa šolanja na konservatoriju. Bend je še prej uspešno in odmevno muziciral v klubu Five Spot, ki ga je dve leti kasneje tako burno zasedel Colemanov kvartet po prihodu z zahodne obale. Taylor je z Lacyjem igral Monkove in Ellingtonove komade, nekaj svojih bluesov v standardnih aranžmajih z "motnjami", ki so nakazovale kasnejši premik v totalno svobodno igranje. Bend je v klub privabil radovedneže, počasi oblikoval publiko in ob podpori uglednih kritiških peres, predvsem Nata Hentoffa, malo kasneje pa Martina Williamsa in bodočega marksističnega zgodovinarja Erica Hobsbawma, ki je objavljal pod psevdonimom Francis Newton, vzbudil javno pozornost in prve negativne odzive. Tudi med glasbeniki. "V New Yorku je bila vojna", je pred tremi leti po nastopu na Kontradi v Kanalu ob Soči pripovedoval Steve Lacy, ki je na začetku petdesetih muziciral v dixieland bendih. "Med seboj so se prepletali nenehni konflikt, rivalstvo in navdih. Predvsem pa inovativnost. Šlo je za sobivanje izvirnih slogov, ki so živeli v tradicionalnih, staromodnih klubih. Krog jazzovskih glasbenikov je bil v nasprotju z današnjimi razmerami sorazmerno zaprt. Mogoče je bilo sto glasbenikov, ki so igrali v določenem slogu, petdeset v drugem." V sprejemanju prišlekov sta se mešali glasbeniška radovednost in strah pred izgubo pridobljenega statusa. Novo je lahko pomenilo manj igranja za "stare", manj plošč. Pionirski Taylor dolgo ni dobil redne zaposlitve in je po prvi eksploziji, ki jo je sprožil Colemanov prihod, dobesedno zvisel. Mnogi poskusi, podobni tistemu Mingusovemu, da bi se glasbeniki sindikalno organizirali, so propadli. Eden takšnih je bila serija koncertov v malem broadwayskem klubu Cellar Cafe oktobra 1964, ki jih je organiziral trobentar Bill Dixon. Z namenom, da bi javnosti predstavili novo godbo, so v klubu nastopali Taylor, Dixon, Paul in Carla Bley, Albert Ayler, Mike Mantler, Sun Ra, Archie Shepp, Haden. Serije koncertov se je kasneje oprijel vzdevek "oktobrska revolucija v jazzu". Glasbeniško druženje, zavračanje gramofonskih založb so pripeljali do ustanovitve glasbeniške gilde, The Jazz Composers Guild, ki naj bi skrbela za založniško in promocijsko dejavnost, za pogajanja z lastniki klubov. Gildin orkester, ki sta ga vodila Mantler in Carla Bley, je redno muziciral vsak ponedeljek v trikotnem podstrešju v isti stavbi, v kateri je imel domicil slavni klub Village Vanguard. Toda kolektivna, sindikalistična ideja je splavala po vodi. Archie Shepp je dobil ponudbo založbe Impulse, ki je zaradi težke finančne situacije ni mogel zavrniti. Istega leta je Coltrane za isto založbo izdal himnično A Love Supreme, ki so jo prodali v fantastičnih 250.000 izvodih. Za povrh je Sun Ra v skladu s svojim šovinističnim prepričanjem gnjavil s staro morsko legendo, da na ladji ne sme biti ženske, ker bo potonila. Meril je na soudeležbo Carle Bley. Gilda je bila obsojena na propad. Tudi novojazzovska srenja ni bila nič manj obremenjena z antagonizmi ameriške družbe. Če je bila godba emancipacijska v odnosu do prevladujočega jazzovskega modela in je na glasbeni način razreševala probleme individualne ustvarjalne svobode in njene realizacije v skupini, je bil glasbenik v zunajglasbenem svetu "ujetnik svobode".