Pavel Mihelčič obvlada note. Lahko, da tudi zna vihteti kritiško pero. Vsekakor pa ne zna brati. Ali pa noče znati. Kajti sicer v svojem prispevku "Odzivi na članek 'Izredna skupščina bo' " ne bi zapisal (citat): "Bivši predsednik upravnega odbora Združenja Sazas Tomaž Domicelj je za revijo Stop izjavil, da naj bi zbral 31 podpisov članov Sazasa za sklic izredne skupščine. Dejstva so drugačna." (Stop, 23. 9. 2004) Dejstva so res drugačna. Kajti prispevek "Izredna skupščina Sazasa bo!" se glasi (citat): "Tik pred zaključkom uredništva smo izvedeli, da je Tomaž Domicelj zbral 31 podpisov članov Sazasa za sklic izredne skupščine, katere namen je pojasniti vzroke prekinitve sodelovanja z njim …" (Stop, 16. 9. 2004) Nikoli torej nisem za kogarkoli ali katerokoli publikacijo izjavil, da sem ali "naj bi" zbiral podpise za sklic izredne skupščine Sazasa. Bil sem 31. podpisnik peticije, ki so jo sestavili mladi rockerski avtorji, katerim ni vseeno ne za usodo Sazasa ne za lastne usode ter, ne nazadnje, za pošteno zasluženi denar. Pavel Mihelčič mogoče niti ne bere Stopa, ampak je dopis sestavil po nareku svojega zvestega pribočnika, samozvanega podpredsednika nadzornega odbora Matjaža Kosija. Drugačno dejstvo je tudi to, da je NO sklical izredno skupščino šele PO TEM, ko je že bilo zbranih 31. podpisov. Pavel Mihelčič je po odhodu prejšnjega direktorja Deana Windischa in mojem odstopu štirinajst dni previdno čakal, kaj se bo zgodilo, in še zdaj z ničimer ne ukrepa v zvezi z nenehnim kršenjem Sazasovega statuta. To pa so dejstva, ki bi jih predsednik nadzornega odbora združenja Sazas moral vedeti.