Danes, recimo, s seboj nimam svoje torbe, ker se racionalno zavedam, da se ta večer lahko zaključi nepredvidljivo in sem jo arhiviral na založbi, poleg fasciklov. (smeh) Strani obveznosti v moji beležki so polne, a če realiziram vsaj tretjino, v boljših primerih celo pol, sem zadovoljen ... Na eni strani ratio, držati življenje v nekih okvirih stabilnosti, predvidljivosti, po drugi strani pa je v meni toliko dozorelo tudi spoznanje, da je ta predvidljivost laž, ali zgolj orientir, da si zagotavljam večjo svobodo na neki drugi iracionalni ravni, znotraj teh okvirov. Toliko možnosti, mojster v šahu, obetajoče kritiško pero, pisec esejev ... Zakaj prav urednikovanje? Ambicija, ali preprosto težnja po nekih okvirih, urejenosti živjlenja? Mogoče. Urednikovanje je funkcija, ki je trenutno v mojem življejnju najbolj vidna, tega se dobro zavedam. Poleg tega mi uredniško delo daje izjemno veselje – prvič, ker zelo rad komuniciram z ljudmi, drugič, ker to jemljem kot neko komunikacijo s svetom. Beletrina ni pisarna v tem smislu, da bi v njej obstajal nek strog red. Na založbi se srečujejo najrazličnejši ljudje, ki ne pridejo tja nujno z nekim ciljem. Tja pride pesnik Uroš Zupan, pa bere časopise in debatira o fuzbalu. Pride dan, ko se v tem prostoru znajde deset ljudi, pa nihče nima otipljivega namena, ali pa je njegov namen zelo minimalen. Gre za komunikacijo. In ko izidejo knjige, je tu spet razlog za novo veselje, za še večjo radost. Prav zadnjič smo si na založbi rekli: Dokler se bomo vsake nove knjige veselili, bomo vedeli, da smo živi. Izdali ste kar nekaj prvencev avtorjev, ki so v uredniškem odboru založbe. Mar to pomeni, da lahko pričakujemo tudi vašo knjigo? Kot je rekel že nek francoski založnik, se mi zdi v založništvu bistveno, da osebno stojiš za svojimi knjigami. Knjige, ki jih izdaš, so na nek način tvoje. In če izdaš petdeset knjig, kot je primer na Beletrini, se ti zdi, da si prišel ven na petdeset načinov. Kar se pa tiče moje knjige, upam, da bom kdaj izdal knjigo esejev. Vsekakor me to zanima. »Sprehodi po tujih svetovih ti dajo več veselja do tvojega lastnega«, ste rekli. Se zato poleg literarnega dela lotevate toliko različnih stvari, od scenarijev za dokumentarce, radijske drame ...? Založba in ljudje v njej mi dajejo ogromno veselja, lahko se pogovarjamo o fuzbalu, o stavah, ligi prvakov, hkrati kličem ljudi, sestavljam finančni načrt, pa se orto ekonomsko pogovarjam, zvečer literarni večeri, ponoči pišem esej o Agati Schwarzkobler … To je pač nek trip.