Komaj dvajset let po izumu fotografije je bila le-ta že uvrščena na znameniti pariški Salon, med slikarske in kiparske stvaritve, kot ena likovnih zvrsti tedanjega časa. Govorimo o letu 1859, o resnično še pionirskem obdobju medija, v katerem so mnogi slikarji videli svojevrstno grožnjo svojim praksam, medtem ko so nekatera znamenita kritiška peresa z vso ostrino obsodila »banalni« realizem fotografskih podob. Charles Baudelaire je v drugem poglavju svojega večkrat citiranega spisa o Salonu 1859 obtožil »neuko družbo«, da »kot Narcis zre v svoj trivialni lik na kovinski plošči«. Širši javnosti precej manj znano pa je stališče pesnikovega ne tako slavnega sodobnika, pisatelja Philippa Burtyja (ki se je sicer v desetletju po 1874 izpostavil s kritikami impresionističnega slikarstva), do Daguerrove iznajdbe pripisal ji je naravnost prometejsko vlogo, češ da je Daguerre »ukradel svetlobo soncu in si jo podredil, da zanj dela kot pokorna sužnja.«. Postopek, ki je takorekoč vsakemu nenadoma omogočil, da opravlja naloge, za katere bi bila sicer potrebna desetletja dela in armada risarjev, je hkrati povzročil revolucijo v gledanju, pokazal tiste vidike stvarstva, ki jih ne oko, ne človeška zavest do tedaj nista zaznavala oziroma, če to dejstvo potenciramo in extremis, v vesolju zdaj ni bil vseviden in vseveden samo Bog, ampak načeloma vsak navaden smrtnik, ki je vzel v roke fotografsko kamero. Najrazličnejše rabe fotografije, od znanstvene do avtorske, so v naslednjem stoletju in pol vseprisotnost medija samo utrjevale ter v iskanju njegovih specifičnosti poudarjale razlike v razmerju do drugih podobotvornih praks, ki so, kot vemo, tudi šle svojo pot in se na njej prenehale obremenjevati z odslikavanjem pojavne resničnosti. Posledica teh prizadevanj je bil seveda nekakšen dvoumen status fotografskih stvaritev, ki so si sčasoma resda izborile svoje mesto v najuglednejših razstaviščih in muzejskih zbirkah, vendar vse do nedavna ločeno od drugih disciplin vidnega sporočanja in z utrjevanjem lastnega teritorija za predstavljanje in distribucijo (specializirane fotografske galerije, muzeji, raziskovalni centri, inštituti, publikacije, itn.). Znotraj slednjega je fotografija med drugim postala cenjen in iskan zbirateljski artefakt, posamezni fotografi in zlasti njihova prav posebej izbrana dela pa nemalokrat ovrednoteni bistveno višje od unikatnih slikarskih in kiparskih stvaritev (nič presenetljivega ni več, če kak zbiralec za eno samo fotografijo odšteje več stotisoč dolarjev ali evrov!).