Pregledovanje zgodovine TLS, ki se ga je lotil Derwent May v knjigi z naslovom Critical Times - The History of the Times Literary Supplement ( Kritični Times oziroma Kritični časi - Zgodovina TLS; HarperCollins, 592 str., 25 GBP) ni bilo posebej lahkotno opravilo: ko je leta 1997 začel pisati, ga je čakal arhiv z okrog pet tisoč številkami priloge, torej blok besedil, obsegajoč - kot so izračunali - okrog 250 milijonov besed. Še posebno oviro za raziskovanje zgodovine tednika, ki je nujno zgodovina njegovih urednikov in kritiških peres, hkrati tudi nekakšna socialna zgodovina britanske kulture dvajsetega stoletja, je predstavljalo preprosto dejstvo, da so kritike v TLS kar tri četrt stoletja, od 1902 do junija 1974, izhajale nepodpisane. Avtor monografije je imel prost dostop do Timesovega arhiva, v katerem hranijo kopije TLS, ki so jih v računovodstvu za svoje potrebe počečkali z imeni prejemnikov honorarjev, in to je danes tako rekoč edini zanesljivi vir za ugotavljanje avtorstva posameznih člankov, objavljenih v TLS do leta 1974. Tudi sam tednik je ob letošnji stoti obletnici izhajanja pripravil v medomrežju dostopni elektronski arhiv, tako da je zdaj mogoče iskati posamezne ocene tako po naslovu ali avtorju knjige kot po imenu kritika. Anonimnost je bila na začetku prejšnjega stoletja standard britanskega novinarstva (danes jo menda goji le še revija The Economist ), ni pa bila značilna za literarne revije, ves čas izhajanja TLS so se pojavljali glasovi zoper to prakso. H koncu anonimnosti je leta 1974 nekaj pripomogel premislek, da bi bilo tako časopis veliko lažje tržiti z znanimi imeni, nekaj tudi dejstvo, da je TLS postal zelo akademski, v akademski sferi pa je pohvala ali pa objava v TLS štela kot »nekaj več« in je lahko prispevala h karieri. Takratni urednik John Gross pa je tudi ugotovil, da se morajo kritiki pripraviti in »biti sami odgovorni za tisto, kar so napisali«. Za konec anonimnosti so se laže odločili tudi zato, ker so bili že daleč časi Richmondovega urejanja, ko javnost TLS ni dojemala kot skupek individualnih mnenj, ampak kot kolektivno telo, tako rekoč kot izvršni organ Kritike, čeprav so mnogi dvomili, ali je podpisovanje člankov smiselno, češ da so nepodpisane kritike običajno tehtnejše od tistih, ki jim utemeljenost poskuša dati avtorjev podpis, poleg tega pa se morajo bolj približati splošno sprejetim kritiškim standardom in se ne zanašati na morebiti ekscesni avtorjev slog. Imena kritikov niso bila objavljena, razlaga May, ker je prevladoval občutek, da gre za mnenje razumnih, izobraženih ljudi, ki jih družijo enake civilizacijske vrednote, potemtakem kar za »glas resnice«. Nevarnost, ki jo je prinašala anonimnost, se je občasno pokazala kot navadna razposajenost: leta 1911 si je podpolkovnik S. H. Hooper privoščil veliko šalo in izdal nepodpisano knjigo, potem pa jo je - seveda, anonimno - promptno in prav prijazno ocenil v TLS. Menda se kaj takega v »javnem anonimnem prostoru« ni ponovilo nikdar več.