Kaj se to pravi? Tudi maja, v srečno pozabljenih časih, nismo bili vajeni tovrstnih štafet, sedaj pa ti sredi soparnega junijskega dne iz smeri ljubljanske želežniške postaje pod kolesa nakupovalnega vozička meni nič tebi nič priteče mladenič s kar dvema glavama, z eno v roki in drugo uspešno pritrjeno na trup. Kdor je sledil čudaškemu tekaču, je v sredo pred Prešernovim spomenikom naletel na nič bolj vsakdanjo druščino po policijsko ali anderličevsko brkatih možakarjev z ogromnimi klobučevinastimi nakurčniki okoli junaških ledij. Čim je prispela štafeta, so možje poprijeli za nosila, na katerih je po turško sedel srednje zašpehani član, pred njih se je postavila starleta v kopalkah, ki v rokah ni nosila oznake za boksarsko rundo, temveč napis »Jedina«, za pastirskim oddelkom so se po parih razmestili lettrijevski pionirji in povorka je bila nared. Ob gromkem prepevanju pesmi Glavanovo refren: »Sisatog me nose na Glavanovo« - je povorka prečila nakupovalno središče prestolnice, Zvezdo in Vegovo in se ustavila pred slavnostno, z odrom in ogromnimi slikami glavnih lettrijevcev okrašenim pročeljem gledališča Glej. Tu so pionirji, po vzoru Titovih ali Kim Il Sungovih, izvedli prigodno šarado iz gesla generacija. Potem pa se je dogajanje preselilo v notranjost, kjer so bile na vrsti gimnastične vaje in krst iz stiropora izrezane Jedine, ki ga je opravil istrski pop, potem pa še krajši kulturnoumetniški program, za katerega je bil zadolžen izvrstni ciganski turbo sevdah ansambel Crni Dijamanti. Komu gre hvala za slavnostni scenosled, v kakršnem nismo mogli uživati vse od časov komunistične strahovlade, na kaj opozarja promocijski podvig, kateremu ni para v teh krajih niti v provokacij in šal polni zgodovini Let 3? Seveda, ves ta kraval je delal reklamo za dobro skrito, ušesom slehernika neslišno Jedino, plošček, katerega je opatijski ansambel zapekel v enem samem primerku in ki ga je jemati za nepričakovanega naslednika pred tremi leti izdanega ploščka Nečuveno, na katerem ni bilo nikakršnega zapisa, a si je vseeno utrl pot v ljubiteljske zbirke. Ker lahko Jedini, in to samo enkrat, na posebej organiziranih seansah prisluhnejo le izbrana kritiška peresa, vsako predvajanje preko radijskih valov pa naj bi bilo okrnjeno s posegi špikerjev in naj ne bi postreglo s polno minutažo na njo vrezanih viž, so fani Let 3 (zopet) ostali brez fetiša in si bodo morali zdraviti frustracije tekom živih nastopov ansambla. Je tovrstno poigravanje z nežnimi čustvi poslušalstva upravičeno in ali je vsekakor izvirna zamisel, da ne govorimo o z ničemer povrnjenih stroških založbe Dallas, podkrepljena s primerno močnim glasbenim ozadjem? Po prvem in edinem poslušanju je odgovor pritrdilen, saj Jedina spotoma dovolj argumentirano odgovarja na ugibanja, ali ima Let 3 po dolgem premoru, ki je sledil fenomenalnemu albumu Peace, live zapisu Živi kurac in tišini z Nečuvenog, še kaj vetra v jadrih. Lettrijevci, ki so skusili že v ženskih krilih in v oblekah v barvah hrvaške šahovnice, so se za »hipijevski« Peace preoblekli v indijance. Tokrat pa igrajo s testosteronom prepojene pastirje, najverjetneje pripadnike katerega od dinaridskih ljudstev iz neposredne bližine, ki jim je na kožo pisano besedilo nekorektnega hita PNNK »Pedere nabijam na kurac, a žene na kitu.« Med značilnimi, iz panka izpeljanimi raspaljotkami in bizarnimi baladami, na kakršne nas je navadil tandem Mrle&Prlja se je, kot posebna poslastica, znašla tudi folk predelava jurišne teme iz Bonanze, nekaj pastirskega rocka, Balaševiću posvečeni citat in v paraslovenščini odpeta popevka Belih vran Maček v žaklju, pri kateri se je seznam z Letom sodelujočih muskontarjev odebelil za ime prej omenjenih Crnih diamantov oziroma Pehlin Kingsov. Čeravno se že zaradi pretirane dolžine cedeja in pojemajočega tempa - ne bi strinjal, da gre za najboljšo izdajo v njihovi karieri, lahko mirne duše zatrdim, da so Let 3 s svetsko produciranim, biserov bogatim ploščkom potrdili vrhunsko formo. Vprašanje, ki se zastavlja vsem, ki poznajo Dallasovo tržno logiko in nepopustljivo računico, pa je naslednje: bo Jedina tudi ostala edini plošček tega imena ali sledi preobrat? Navsezadnje je že na ploščku, ki je priromal na cede gramofon Kacinove domačije, s flomastrom pisalo 2 in je šlo za duplikat v Opatiji čuvanega originala. Če to ni priložnost za izdelovalce bootlegov!