Okrožnica Bog je ljubezen govori o osrednji temi krščanske vere - ljubezni. Dejstvo, da papež v svoji prvi okrožnici ne obravnava moralnih vprašanj oziroma cerkvenega nauka, marveč postavlja v ospredje temeljno zaupanje v poslednjo zmago ljubezni nad vsemi krivicami, je treba ocenjevati kot jasno znamenje: Bog je ljubezen in človek je ustvarjen za ljubezen, najde v njej svojo izpolnitev. To je temeljno pozitivno papeževo sporočilo. Okrožnica tudi pomeni jasno spodbudo Karitas, naj se ne pusti preplašiti kritičnim glasovom, marveč naj si še naprej prizadeva za poštene odnose v gospodarstvu, politiki in družbi. To pa po drugi strani ne pomeni vmešavanja v konkretno dnevno politiko. Okrožnica bo lahko zanimiva tudi za politike, saj vendarle kaže na temeljne premisleke papeža o razmerju med Cerkvijo in državo. Prvi, teoretični del, je zelo posrečeno povezan s praktično naravnanim drugim delom. Prvi predstavlja pogled na ljubezen v Svetem pismu in izročilu, drugi pa v odnosu do karitas, konkretno podobo ljubezni do bližnjega. V tem smislu bi lahko govorili tudi o »okrožnici in dobrodelnosti«, prvi te vrste v zgodovini papeških okrožnic. Okrožnica je povezana z izročilom Cerkve, je pa tudi bistveni korak naprej po okrožnici papeža Janeza Pavla II. Ob stoletnici iz leta 1991. Sedanji papež v njej jasno poudarja katoliški socialni nauk, pa tudi izraža skrb za nadaljnje zavzemanje Cerkve. Okrožnica je tudi opogumljajoči poziv vsem članom na dobrodelnem področju, naj ne izgubijo resničnega vira svojega dela, njegovega smisla. Papež se zaveda težav socialnega dela, zato poudarja pomen molitve. Človek lahko le iz neposrednega stika z Bogom dobiva tisto moč, ki mu, končno, omogoča, da pomaga bližnjemu v stiski, ne da bi pri tem sam obtičal na progi.