Nisem se prilagajal in tudi jih nisem, časopisov, zmeraj menjaval sam. Prizadeval sem si ostati dosleden, nisem trosil čveka, tudi ko sem bil prisiljen objavljati v bolj »rumenih« listih, res pa je, da so bili listi manj rumeni, kot so danes. Sredi sedemdesetih sem na Delu doživel zaporo (skupaj s Predanom in Snojem), verjetno po direktivi od zgoraj. Očitali so mi bogvekaj, največ »klanovstvo«. Pokojni Mitja Gorjup, moja generacija (za glavnega urednika je prišel z mladinskega foruma, skrajno ambiciozen, v besedah liberalen, dejansko pa poslušen partijski človek), je na to temo organiziral v Sobotni prilogi okroglo mizo v nadaljevanjih, za katero so se hudovali name prav mizerno ugledni oziroma uslužni »kulturniki«, ki so kot zmeraj po namigu ali iz lastnih nagibov radi pristavili svoj lonček. Odgovor so mi objavili v »poštnem predalu« kot kako pismo bralcev, čeprav sem bil iz hiše. No, vse skupaj ni bilo hudega, ropotali so in mi ustvarjali sloves. Le preseliti sem se moral za nekaj let v list brez »uradnega« predznaka in s skromnejšo naklado, najprej v Itd, in ko je ta prenehal izhajati, v Stop. Zdaj sem lahko izbiral, nisem bil več odgovoren le za posamezne hiše kot pri Delu, peljal sem svojo igro kot prej, skušal ohranjati nivo in se varovati oportunizma. Skušal funkcionirati z lastnim, prepoznavnim, individualnim kritičnim glasom, ne oziraje se na kontekst, v katerem sem se pojavljal. Uredniki (Sedmak, Sattler idr.) so bili tolerantni. Kolikor sem se prilagodil, je bilo v zvezi s tesnim, a vendar vnaprej dogovorjenim obsegom prostora, ki mi je bil na voljo. Pri Delu prej - kakor tudi kasneje - je bilo drugače: tam se je dalo objaviti tudi daljše, izčrpnejše tekste. Vsekakor pa me je ves čas gnala misel, pravzaprav prepričanje, da je gledališka dnevna kritika najbolj po meri svojega predmeta, med vsakršnim teatrskim pisanjem najbolj živa, ker pač neposredno, zavzeto in dražljivo reagira na odrske fenomene, popisuje stik s predstavami, ki - podobno kot časopisi - danes so, jutri pa jih več ni; teater ni ne več ne manj kot umetnost dneva, zato pa toliko bolj živo telesna in neposredna.