Nato sva se pogovarjala naprej. Ugotovila sva, da so v vseh političnih strankah precejšnje notranje napetosti in da sta se pred javnostjo nenadoma znašla dva upornika, morda celo odpadnika. Eden je dr. Dimitrij Rupel, ki je prišel navzkriž z LDS, drugi pa Borut Pahor, ki se je postavil po robu vodstvu združene liste. Kako naj bi to vplivalo na medstrankarsko dogajanje pred volitvami, nisva mogla natančno predvideti, a sva si bila edina, da je njuno uporništvo koristno. Bolje je namreč nekaj kot nič, čeprav je aroganca vladajoče nomenklature nezaslišana, kritični glasovi znotraj njenih strank pa skrajno šibki. Toda očitno je stoodstotna homogenizacija odpovedala, saj je hotelo vodstvo združene liste za vsako ceno potisniti svojega predsednika Pahorja na kandidatno listo za evropski parlament, vendar se je tem pritiskom gladko uprl. Pred dvema, tremi leti kaj takšnega zanesljivo ne bi bilo mogoče, saj bi šef nomenklature Milan Kučan čez noč spravil stvari v red. V zadnjem času pa je začela notranja kontrola očitno povsod precej šepati, kajti tudi predsednik LDS Tone Rop ni bil dovolj močan, da bi se znebil aktualnega zunanjega ministra, ki ga je začel motiti že pred dvema letoma zaradi približevanja Slovenije EU in Natu. Ta nemoč je eldeesovske leve radikalce (ki se sicer ne nameravajo nikamor odseliti) spravila v globok obup...