Pa se omejimo na konkretno lokalno sceno. Mariborski Večer kot osrednji lokalni tiskani medij ima pri poročanju o kulturi nekaj stalnic, ki si po presoji njihovega uredništva zaslužijo posebno pozornost zunaj kulturnih strani. To so prireditve, ki imajo že dovolj dolgo tradicijo in na katerih se zbira družbena elita (Borštnikovo srečanje) ali pa so namenjene širokim ljudskim množicam in so širše od same kulture (festival Lent). Tu je še nekaj stalnih tem, kot npr. nesmrtna nostalgija po Založbi Obzorja, v zadnjem času pa seveda evropska kulturna prestolnica. Večer pa ima tudi svoje priljubljene kulturne osebnosti. Prvo mesto bi na takšni lestvici zagotovo zasedel Tomaž Pandur. V svojem zlatem obdobju v mariborski Drami v prvi polovici devetdesetih let je bil ljubljenec lokalnih medijev. Medijsko navdušenje je bilo ogromno, kritični glasovi so ostali večinoma zunaj medijev, torej jih ni bilo. Ob koncu vodenja mariborske Drame se je sicer s kulturnih in družabnih strani preselil v črno kroniko, po odhodu v tujino pa je v Večeru le tu in tam bila objavljena o njem kakšna novička. Izvlečkov iz kritik njegovih predstav v tujini Večer ni objavljal in debate o umetniški vrednosti njegovih projektov ni bilo. Strokovna kritika ugotavlja: »Tako je Tomaž Pandur po svojem neslavnem odhodu iz mariborskega gledališča leta 1996 ostal v zavesti po eni strani kot »oporečniški« heroj novega časa, po drugi strani pa, kot že rečeno, navaden finančni prevarant; definiciji njegove prave podobe in vpliva se slovenska gledališka in kulturna javnost še močno izogiba.« (Blaž Lukan: Tihožitja in grimase. 2007, str. 161). In v ravno tak nedefiniran prostor se je Pandur letošnjo pomlad vrnil s pomočjo – medija. Zdaj že bivši direktor Večera Milan Predan je neobičajno medijsko pokroviteljstvo svoje hiše gostovanju skupine Pandur.Theaters s predstavo Tesla Electric Company v SNG Maribor argumentiral prav s tem, da je potrebno fenomen Pandur postaviti na svoje mesto. Ne pomnim, da bi kdaj slovenski medij izpeljal akcijo, s katero bi neko osebo oz. njen projekt finančno podprl in promoviral s točno določenim ciljem. Cilj pa je bil Pandurjeva vključitev v projekt Maribora – evropske kulturne prestolnice 2012. Večerova konstrukcija realnosti je bila popolna: od številnih napovedi, tiskovne konference, do velikega intervjuja, žrebanja brezplačnih vstopnic za bralce in razkošnega gledališkega lista kot brezplačne priloge časnika.