Rekel bi, da tu kar prednjačimo. Če gledate velike svetovne dnevnike, obravnavajo oglaševanje kot enega od fenomenov znotraj ekonomije, komunikacij ali pa celo medijev. Seveda pa je pri položaju oglaševalskega ceha pri nas treba pomisliti na družbeni kontekst: Na Zahodu ima oglaševanje stopetdesetletno tradicijo, v Sloveniji pa se je zares razmahnilo šele s tranzicijo. Za tranzicijske države, deloma pa tudi za Slovenijo, je imelo nekakšen poseben čar, kot estrada. Na Hrvaškem gledajo, recimo, na oglaševalce enako kot na popzvezdnike, ker jih je pač tako pozicionirala medijska mašinerija. V Sloveniji kritične distance do oglaševanja ni bilo. Panoga sama se je bolj hvalila, kot pa da bi se samokritično pogledala. Tudi s strani ni bilo analitičnega pristopa. Prinesle so ga šele publikacije, ki jih izdaja Mirovni inštitut oziroma Media Watch. Te do neke mere opravljajo funkcijo, kakršno so npr. v Franciji opravljale klasične humanistične študije, ki so že v šestdesetih, sedemdesetih letih prejšnjega stoletja opozarjale na element propagande v oglaševanju, ki vpliva ne le na oblikovanje javnega mnenja, temveč tudi nekaterih mentalnih obrazcev.