Da nekatera vprašanja nadškofu ne bodo ljuba (tako kot mu zagotovo niso bili ljubi niti kritični komentarji v Dnevniku, ki so se prejšnji teden "usuli" nanj), mi je bilo seveda jasno, toda škof ni kdorsibodi, temveč po definiciji toleranten, razumevajoč, po krščansko ponižen človek (v najboljšem pomenu te besede). In navsezadnje: saj ravno zato grem k njemu, da bo lahko odgovoril na morebitna podtikanja, opozoril na napačne, zlobne, žaljive interpretacije svojih besed in namenov Cerkve, obračunal s predsodki, stereotipi, nerazumevanjem in ideološko zaslepljenostjo, tudi v vprašanjih samih, če bo tako presodil. Dialog je ploden, ko se pogovarjata dva, ki različno, ne enako mislita; kulture dialoga pač ne določa bližina nasprotnih stališč, temveč pripravljenost sogovornikov na kulturno soočanje in pojasnjevanje razlik, pa naj bodo te še tako velike. To je navsezadnje tudi načelno stališče Cerkve: v nedavno izdani cerkveni knjižici odprtih vprašanj za pogovor o sinodi na Slovenskem so namreč kulturo dialoga opredelili takole: "S kulturo dialoga je mišljeno predvsem naslednje: iskrenost, zavzeto poslušanje sogovornika, vživljanje v njegov duhovni, miselni in čustveni svet; volja, da bi sogovornika prav razumeli in šele na to povedali svoje razloge; občutek za obzirnost; napor za razlikovanje med objektivno in subjektivno ravnijo itd."