Ampak je že moralo biti nekaj zelo hudega, kajti vrata v kamro so dvakrat zaklenili in z babico se ni dalo več spregovoriti o zadevi; niti kadar jo je našel v rumeni sobi in se je smehljala, ker je pravkar uspešno končala pasjanso. »A me slišiš, babica? Babica Teresa, prosim te ...« Ampak največ, kar mu je kdaj uspelo iztisniti iz nje, je bilo: »Motiš se, pobič, v tej hiši ni nobene ženske v omari, kaj ti ne pride na misel.« In potem spet nasmeh, namenjen srčevemu asu, ali pa mogoče križevemu kralju, ki pa je brž mrknil, in Carlos je zaslišal: »Če te bo še naprej tlačila môra, bo treba reči Nelly, naj ti pri kosilu ne daje več gostih juh, konec je: saj že krepko greje, čas je za poletno hrano, za sveže, hladne jedi.«