Vedel je, kam mora po malo miru in po uteho. Na kratko je pozvonil in bil ves blažen, ko mu je odprla; mirna, sijoča, nasmejana. Nič ni spraševala, samo objela ga je in se mu vročično prisesala na osušene ustnice. Uf, vražja Betka, kako je znala tolažiti. Bernard je hipu pozabil na tisto prej, v njem se je začela prebujati strast, vročina mu je hušknila v glavo, napetost je naraščala. Ko jo je spet stisnil k sebi, je ljubica ob stiku z njegovim trdim vražičem tam spodaj samo še polglasno zagrulila: »Daj, vzemi me! Vsa sem tvoja!« Ni ji bilo treba reči dvakrat. Zarinil se je v njeno razgaljeno oprsje in jo začel poljubljati, lizati in nežno grizljati. Želel se je prepričati, če je že kaj ogreta, pa je šel s prsti v njeno ženskost, prodiral je vse hitreje in vse globlje, bila je mokra, vroča, drhteča, vsa pripravljena na združitev. Še kar sta stala v predsobi in se predajala strastni predigri, Bernard ni bil več prestrašen, pa se je vseeno pošteno tresel, no, tokrat ne iz strahu pred ženo. Beti ga je zvlekla v sobo, velika francoska postelja je bila pripravljena za ljubezensko igro, kot da je mlada dama ves dan čakala le nanj, bila je enkratna, divja hotnica v tistih prelepih črnih čipkah, spet ga je podžgalo, tokrat do skrajne napetosti. Bila sta na pragu eksplozije, v enem samem močnem sunku je do konca prodrl vanjo, predajala sta se gnetenju in masiranju od znotraj, bilo je kot v devetih nebesih. Še silovito viharjenje in sladek konec. Obležala sta srečna in do konca zadovoljena. Tako je Bernard iskal uteho pred hudo ženo in jo pri nežni Betki vselej tudi našel, ljubica je bila pravcati balzam – dokler se ni zgodilo. Kako je temperamentna Barbara izvedela za moževo ljubico, ni znano, ve pa se, kako in kje je prišlo do krvavega obračuna. Betka je šla po ulici dol, Bernardova gospa gor, le na videz dve neznanki. Ko sta prišli skupaj, se je Barbara sunkovito obrnila, zamahnila s torbico po zraku in začela kar vpričo ljudi divje udarjati po mlajši konkurentki. Pri tem je skakala, kričala in pljuvala okoli sebe kot ponorela, ko ni šlo več z usnjem, jo je začela tolči z rokami, na koncu so zapele še pesti. Če ne bi med njiju skočil varnostnik iz enega od tamkajšnjih lokalov, bi bila Barbara drobno Betko zmlela v prah. Še ko so jo trgali od nje, je vpila, da jo bo, lajdro prekleto, ubila kar tu, na asfaltu. Eno so odpeljali na policijo, drugo na urgenco.