V moji družini je po eni veji doma alkoholizem, narkomanija, seksualna obsesija in manično navdušenje nad igrami na srečo. Po drugi veji pa skrajna tradicionalnost v vrednotah, organiziranost, nekaj malega jezljivega temperamenta in izjemno slabo prenašanje raznovrstnih opojev, torej prej askeza. En sorodnik je bil uspešen pianist, a so ga v zadnjem štadiju dobesedno nosili s koncertov izpred klavirja poscanega in usranega. Tako je bil vedno nažgan, da še dokaj mlad ni niti urina in dreka zadrževal več ... igral je pa še vedno dobro. Nek drugi sorodnik si je našprical skozi leta toliko morfija v telesce, da je ostal baje brez noge, njegovega brata so zaklepali v sobo tudi po mesec dni, da je notri kričal in jokal, prosil milosti in obljubljal, kako nikoli več ne bo zakockal hiše, avta in tudi žene, če bi jo kdo hotel, samo da ga spustijo malo na zrak. Po treh vdihih kisika je že kockal v prvi kleti in se zapufal do bušk raznih rubežev, nekoč je celo tekel pred streli in obupana familija ga ni spustila v hišo sorodnikov, saj svoje niso imeli več kljub predhodni bogatiji. Mama je baje vpila na oknu: "Ustrelte že enkrat hudiča, da bo kruh pr bajti!" Še najbolj normalen je bil moj dedek, pa še ta je bil "bigamist" in uspelo mu je živeti v družbeni sramoti z ženo in ljubico pod isto streho. Vsi so bili umetniki, ki so zafučkali kar zajeten kup privatne lastnine za raznorazne manične užitke.