Zadružni konji so se nalepili na tisto debelo, vzorčasto kovinsko ploščo, na katero se je treba postaviti z vozilom pred mostno tehtnico, da bi tisti tam notri, potem ko je merilec dolgo vlekel sem in tja težke uteži na ročici tehtnice, izvedeli, koliko tehta tovor. Na tehtnico se je postavil voz s konjsko vprego Steklenookega Tóta, peljal je domov svoj delež pšenice in ječmena, ki ga zadruga daje članom. Dezső je sedel pri merilcu in mu ponujal sveže in ledeno mrzlo pivo. Merilec je spil že tri pokrove piva, ko je prišepal Steklenooki Tót. Tudi njega ni bilo treba posebej siliti, takoj je začel tožiti, da ima v kanglici le malo kislega brizganca, ki se je med delom segrel, ko so s kot podlaket dolgimi aluminijastimi merilniki napolnili vreče v skladišču za žito. Hitro je potegnil za dva pokrova. Usedli so se, čas je, da si enega prižgejo. Medtem je Bece že pripravil teren za varjenje, konjem pa smo na oči z izolirnim trakom prilepili ščitnike. Notri je Dezső predlagal, naj se usedejo zunaj za tehtnico, saj pred predsedniško pisarno zalivajo travo, čuti se hladno škropljenje, božansko hladi čelo. Komaj so zaprli vrata, že je Bece našel elektrodo in podkve so se počasi zlile z železno ploščo tehtnice. Med silirnico in konjskim hlevom so opazovali, kako se Steklenooki Tót spravlja na kočijaški sedež in konjema veleva hija! Nič se ni premaknilo. Začel je udrihati po vlečnih konjih, bič je pokal, kot bi padala toča. Pred rezalnico so sparkirali IFA-ji, šoferji so primaknili pivo, vsaj devet kanglic, pa tudi nekaj žganja, gledalci so napravili pravi karneval. Tam je stal voz z velikanskimi judovskimi vrečami pšenice in ječmena in se ni premaknil. Niti centimeter. Tudi čas je bil zvarjen na ploščo, priščipnjen, pravzaprav sem si predstavljal, da si tudi čas trga noge iz kolen kot nesrečna konja. Konja sta nekaj časa pohlevno trpela, da sta se zalepila na tehtnico, potem pa sta hotela oditi, koža na hrbtu jima je trzala, kot bi ju napadel roj muh. A še teh ni bilo. Kot da se je ustavila tudi narava: muhe, veter, šelestenje; in tudi življenje: razpršilna glava pred predsedniško pisarno, traktorji, IFA-ji, UAZ-i, vsi so ostali na svojem mestu, niso se odprla in zaloputnila vrata z mrežo proti komarjem v knjigovodstvu, čeprav je bila tudi blagajna tam, niti obadi niso letali, tudi moje srce je bolj leno godlo. Tót je tulil, kričal in jokal hkrati, medtem se je pooblačilo, od kanala so nad nas nenadoma prihiteli temno modri oblaki, pripravljala se je neusmiljena poletna nevihta. Šoferjev tudi to ni motilo, opazovali so Tóta in se opotekali od smeha. Na koncu je merilec z rezalko odrezal konja, ščitnikov jima sploh ni bilo treba zalepiti, ker smo pozabili sneti lepilni trak. Tót je hlipal, ni mogel doumeti, kaj je bilo z živalmi, zakaj ne moreta kreniti, če tako zelo hočeta. Steklenooki je pozneje v kleti Krematorija trdil, da se je pred njegovimi očmi odvrtelo vse življenje, občutek je imel, da je pred smrtjo, da mu ni veliko preostalo; zato se je vse ustavilo.