Uveljavljanje kulture v svetu je eminentno zunanjepolitično področje sodobne Evrope, kulturna prepoznavnost krepi pozicijo države, mi pa se še vedno obnašamo, kot da gre za entuziazem posameznikov, ki mu država dobrohotno pomaga. Trenutni položaj je daleč od kakršne koli ambicioznosti. Tudi če bi nam organizatorji – kot denimo že Kataloncem ali Baltom – slučajno ponudili status posebnih gostov, danes nismo sposobni izvesti obsežne predstavitve na knjižnem sejmu v Frankfurtu. Odsotnost ustrezne infrastrukture in denarja je zgolj posledica odsotnosti premisleka odločevalcev samostojne Slovenije. Mednarodni kontekst tudi za samo kulturo – če za hip pustimo ob strani zunanjo politiko države ni nekakšno fakultativno vprašanje. Prej ali slej bomo morali spoznati, da je povezovanje s tujino za slovensko kulturo ne le mentalna nujnost, ampak ob realnem pomanjkanju državnih sredstev za same ustvarjalce in programe vse bolj tudi eksistenčna dimenzija. Premislek o naši mednarodni kulturni vpetosti je tesno povezan s premislekom o posodobitvi kulturne infrastrukture. Rezultat obeh bo dinamična scena z odprtim horizontom ali pač zatohla provinca. Odločamo se sami.