Münchenski sporazum je bil večpomenski. S tem da so zahodne sile žrtvovale češkoslovaško trdnjavo, ne da bi se prej kakorkoli posvetovale z domnevno glavno francosko zaveznico na vzhodu, z Rusijo, s tem da so praktično zavrgle "malo antanto" jugovzhodnih držav, so očitno dale H. proste roke na vzhodu. Približno tako so razumeli ta dogodek v Nemčiji, kajti tam so poznali sploh samo politiko sile. To pa je vendarle pomenilo podcenjevati zahodnjaško misel. Francozi o tem sploh niso dosti razmišljali, vedeli so samo, da nočejo "umirati za Čehe"; sledili so jim še Angleži. Ti sploh niso bili zmožni razmišljati v kategorijah moči, ampak so hoteli biti še enkrat, tokrat poslednjič, samo pravični, čeprav so dobro vedeli, da ta akt pravičnosti močno krepi pozicijo Nemčije. Po Napoleonu, da, morda celo po Karlu Velikem, je zapisal Thomas Garwin v "Observerju", ni bil še noben človek v Evropi močnejši kakor je zdaj H. To je ustrezalo naravnemu toku. Majhne države Srednje in Vzhodne Evrope so zdaj obkrožene od Nemčije, od nje bodo posredno prevzemale tudi njene zakone, podobno kot portugalsko kraljestvo že stoletja prepisuje zakone od Anglije. Dokler se bo to dogajalo v civilizirani obliki, dokler bodo ti narodi še naprej gospodarji na svojem in si bodo ohranili vsaj malce diplomatskega prostora, toliko časa bo še nekako šlo. Potem ne več. Naravni, miroljubni vpliv specifične teže Nemčije v Srednji in Vzhodni Evropi - to da. Novi puči, nasilja, prevare in bliskovite vojne - to pa ne. Končno je Anglija našla s H. skupno formulo! Saj so vendar formule, ki omogočajo sožitje med ljudmi. In formula, katero si je izbral H., je to omogočala.