O tem, kako težko bo oblikovati evropsko ustavno pogodbo tako, da bodo z njo čim bolj zadovoljne vse članice Unije, priča to, da si nasproti stojita celo predsednik konvencije Giscard d'Estaing in predsednik evropske komisije Romano Prodi, ki oba zastopata večjo integracijo Evrope. Vsekakor tesnejšo od tiste, ki bo nazadnje lahko sprejeta. In vendar, kakršnakoli bo že usoda »evropske ustave«. Tudi če ne bo uveden sistem neposrednih evropskih davkov. In tudi, če uradno Evropejci ne bodo mogli reči, da so državljani Evrope. Povsem jasno je, da bo evropska zakonodaja v prihodnosti nastajala predvsem v evropskih institucijah in da bo imela komisija več pristojnosti pri odločanju o skupni zunanji politiki. Je to dovolj, da bi bila lahko uspešna pri konkuriranju »velikim silam«? Oziroma ali ni to hkrati že preveč, da bi bila lahko usodno ogrožena suverenost nacionalnih držav? Argument, ki ima v Evropi, kot kaže, še vedno večjo težo od tistega o sposobnosti konkurenčnega delovanja. V državah »stare« in »nove« Evrope, za katere se zdi, da imajo na dogajanje vendarle nekakšen vpliv. Vsekakor večjega, kot se je zdelo še pred kratkim. K temu, ne glede na posledice, delno prispeva njihovo naslanjanje na ZDA, še bolj pa to, da pač krepijo pozicije tistih, ki se ne zavzemajo za trdnejše povezano Evropo. Evropo, ki bi začela spominjati na državo, v kateri bi se lahko spet obudila nasprotja med ožjimi in širšo domovino. Strah pred slednjim, ki gotovo ni povsem neutemeljen, je zaznati tudi v tako rekoč vseh političnih nastopih v Sloveniji.