Hmelj so na vrtu gojili že stari Rimljani, ki so radi jedli njegove mlade poganke. Ti naj bi bili odlična zelenjava, ki jo pripravimo podobno kot beluše. V Evropi ga za varjenje piva uporabljajo od 8. stoletja. Pa ne toliko zaradi njegove arome, kot zaradi njegove lastnosti, da preprečuje skisanje piva. V srednjeveških zeliščarskih bukvah ga opisujejo kot sredstvo za čiščenje krvi, pospeševanje menstruacije, pomirjanje, zoper glavobol, prebavne motnje, težave jeter in želodca. Tudi naši padarji so ga imeli zelo v čislih. Svetovali so ga za zdravljenje jeter, proti želodčnim krčem, ki so bili posledica slabih živcev in za čiščenje. Nespečnost, menstrualne krče in bolečine so prav tako ukanili s hmeljevimi storžki, naj si bodo v čaju, dišečih blazinicah, vinu ali solati. Simon Ašič je zapisal, da čaj zaradi svojih grenčin krepi želodec in zbuja tek. Močno spodbuja izločanje seča in odvaja nakopičeno vodo. Tako zdravilno vpliva na protin in revmo. Preskrbuje tudi normalen spanec, preganja depresijo, ureja menstruacijo in lajša težave v meni. Dr. Katja Galle Toplak v knjigi Zdravilne rastline na Slovenskem potrdi, da hmelj deluje pomirjajoče, sedativno in miri oz. sprošča krče. Zaradi grenčin pospešuje prebavo. Uporabo hmelja priporoča pri vseh oblikah nemira, pri občutku strahu, pri motnjah spanca, nervozi in razdražljivosti. Novejša znanstvena dognanja potrjujejo, da sprošča centralni živčni sistem in je uspešen v boju z nespečnostjo. Zdravil naj bi tudi želodčne krče in bil v podporo pri zdravljenju anoreksije. Antiseptično delovanje se izkorišča predvsem pri zdravljenju infekcij zgornjega prebavnega trakta, razjed, kožnih izpuščajev in ran. Strokovnjaki na univerzi v Oregonu so ugotovili, da flavonoidi, ki so v hmelju, uničujejo rakaste celice. Estrogene substance v hmelju pa naj bi dokaj uspešno uporabljali pri zdravljenju prezgodnje ejakulacije.