Eden izmed bolj znanih grmov pri nas je prav gotovo navadna leska, ki običajno zraste od 2 do 5 metrov, zelo redko pa zraste v drevo, saj ji sneg hitro povije in skrivi veje. Zato so zanjo značilna številna debla, ki poženejo iz korenike. To je tudi skrivnost sorazmerno dolge življenjske dobe leske – kot grm lahko dočaka 100 ali celo več let, vendar pa njeno glavno deblo oziroma os ne živi dlje kot 16 do 20 let. Raste na obronkih gozda, v mejicah in na obrežjih rek. Zgodaj spomladi jo prepoznamo po rumenih cvetovih, dolgih od 3 do 5 centimetrov, ki visijo z vej in jih imenujemo mačice. To so moški cvetovi, ženski cvetovi pa imajo obliko majhnih popkov. Ker so pri leski moški in ženski cvetovi na isti rastlini, pravimo, da je enodomna rastlina. Poleg tega se leska razmnožuje s pomočjo vetra, kar jo uvršča med vetrocvetke. Lahek cvetni prah veter raznaša naokrog, da ga zanese tudi na brazde ženskega cveta, iz katerega se kasneje razvijejo lešniki. Mehki, dlakavi listi imajo kratke peclje, so okrogle oblike in dvakrat nazobčani. Konec avgusta nas razveselijo njeni plodovi, lešniki, ki so zame najbolj slastni v lešnikovi čokoladi, sicer pa pomembna hrana nekaterim pticam in glodavcem (na primer vevericam).