Iz nekdaj številnega sorodstva presličnic je do naših dni preživel en sam rod: preslice. To so večinoma trajna zelišča, ki se globoko v tleh razraščajo s podzemnimi stebli, nad zemljo pa rastejo s pokončnimi stebli. Steblo je zgrajeno iz značilnih členkov in je v sredini votlo. Kjer se dva členka stakneta, je kolence in tam izraščajo listi in stranski poganjki. Površina pravih listov bi za avtotrofno prehrano organizma še zdaleč ne zadostovala, zato so fotosintetsko dejavni celo steblo in stranski poganjki. Pri večini preslic, ki rastejo v naših krajih, zeleno steblo pred zimo propade, korenika v tleh pa prezimi. Prave korenine rastejo iz kolenc na koreniki. Trosni listi, ki nosijo sporangije, so vedno drugače obarvani in oblikovani od navadnih zelenih listov. Navadno so rjavi in imajo obliko ščitka na kratkem peclju; sporangiji se razvijejo v skupinicah na njegovi spodnji strani. Trosni listi se vedno pojavljajo v storžkastih skupinah – v trosnih klaskih. Sodobne preslice so vse enakosporne. Njihove haploidne spore vzklijejo v vlažni zemlji v zelo majhen zelen gametofit z več krpatimi izrastki. Ta predkal je komaj za milimeter velik skupek preprostih celic brez povrhnjice. Predkal požene rizoide ter oblikuje arhegonije in anteridije. Iz zrelih anteridijev izplavajo številne moške spolne celice z mnogimi repki proti jajčni celici v arhegoniju, kjer se po oploditvi začne razvoj novega sporofita. Sorodniki preslic so bili v karbonu in permu pomembne gozdne rastline, iz katerih je nastalo mnogo premoga. Večina izumrlih presličnic je bila raznospornih. Rod, ki se je ohranil do danes, se je v karbonu šele pojavil in je vrhunec razvoja doživel v srednjem zemeljskem veku.