Vsekakor je prezgodaj govoriti o tem - pa so nekateri ameriški komentatorji to kljub vsemu počeli -, da se je med Bushevo turnejo pokazalo, da ameriški vpliv na tem območju počasi izgublja moč in da se Kitajska dviguje kot novi steber, na katerega se bodo številne države v prihodnje raje opirale kot na zahtevne in s terorizmom obsedene ZDA. Tudi kratki komentarji, ki jih je ameriški predsednik med potjo izrekel o severnokorejski jedrski krizi, so bili dovolj za spoznanje, da ima Peking morda največji vpliv na Pjongjang, da pa bo Washington odločil o tem, ali bodo grožnjo odstranili po mirni poti ali v krvi. Kljub temu pa je bilo šest dni za šest držav premalo, da bi lahko v teh burnih časih resneje spregovorili o konstruktivni in zaželeni prevladi ZDA na tem dinamičnem območju. Vse je šlo mimo kakor piš vetra, ki je prah pometel pod preprogo, namesto da bi ga vzeli pod mikroskop in skrbno pregledali vse najmanjše delce, iz katerih utegnejo jutri v vsaki od teh držav pognati resni izzivi ameriškemu vplivu.