Zdaj se pred našimi očmi (ki so za steklom maske vedno videti nekoliko začudene) odpre prva, najosnovnejša scena podvodnega sveta: nizko obalno dno. Izognili smo se JEŽKU, da nismo stopili nanj, in tudi ko že zaplavamo, pazimo, da ne mahnemo po njem z roko, ker se bodice hitro zažrejo pod kožo in jih težko spravimo ven. Malo se oddaljimo od obale, se popolnoma umirimo, nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo, potem pa vdihnemo, zadržimo sapo in se postavimo na glavo ter le z enim ali dvema zamahoma s plavutmi zdrknemo navzdol. Ker je ravno plima, takoj naletimo na bitja, ki so bila malo prej še na kopnem: LATVICE ali PRILEPKE, školjkice, podobne kitajskim klobukom, prilepljene na skale, RDEČE MORSKE VETRNICE, ki se pod vodo napnejo in pordečijo kot velike češnje, kot solzice majhne polžke BREŽENKE, ki so dobri za vabo, ki jo nataknemo na trnek, in OBREŽNE RAKOVICE, ki hodijo postrani, s kleščicami, pripravljenimi na boj. Na robu kamna, obraslega z algami, čepi BABICA, ribica, polna konic in bodic, ki je navadno prvi plen pri ribolovu na trnek s pomola. Tik pred razpoko se spogledamo z GLAMOČEM, ki je podoben majhnemu krokodilu in nas gleda z izbuljenimi očmi. A še preden se spet premaknemo, švigne v luknjico in ga ni več. Ko se plazimo s trebuhom tik nad dnom, je bolje, da se ne dotaknemo VOŠČENIH MORSKIH VETRNIC ali VLASULJ, sivorumenih vetrnic, ki migotajo z neštetimi lovkami in lahko precej spečejo, nekako tako kot koprive. Kljub temu so jih domačini včasih nabirali in jedli pečene in ocvrte! Morskih ježkov je povsod precej. Z roko lahko enega previdno dvignemo in odnesemo na kopno, posušimo in odstranimo bodice, da ga imamo za spomin a ne več kot enega, ker je vsakega morskega bitja škoda. Jež je dobrodušen IGLOKOŽEC in igle so njegove roke in noge, s katerimi se premika po dnu in nanje nabada mehke predmete za okras. MORSKE ZVEZDE so čisto drugačne, a so njegove sorodnice. Na muljastem dnu ležijo na videz pri miru, a se tudi premikajo, nekako meter na dan. Včasih smo jih nabirali in posušene imeli za okras, zdaj pa tega raje ne delamo več, da jih ne bomo iztrebili, tako kot smo velike LEŠČURJE ali LOPARJE (rekli so jim tudi morska gnjat, ker imajo obliko kot pršut). Vendar še zmerom tu in tam iz mulja štrli kakšen od preostalih in se sunkovito zapre, ko se mu približamo z roko. Vse življenje preživi z nogo zakopan v mulj na istem kraju in zraste tudi pol metra v višino. Danes jih več krasi stene morskih restavracij, kot jih je v morju, pred desetletji pa jih je bilo toliko, da smo jih nabirali in jedli njegove okusne mišice, s katerimi tišči obe polovici lupine skupaj. Tu in tam vidimo VOLEKA, ki zalizan spi v svoji koničasti in v nekako spiralo zviti hišici, podobni turški džamiji. To je polž mrhovinar če bi blizu njega odvrgli mrtvo ribo, bi čez nekaj časa videli, kako bi se prisesal nanjo in jo žrl. Voleki in še nekateri morski črvi ribičem obžrejo mehkejše ribe, če dovolj hitro ne dvignejo mreže na čoln.