Paleološko slikarstvo prinese nov prerod bizantinskega klasicizma, ki se napaja v poznoantični umetnosti, le da je bolj lirično, prežeto s čustvi in v tem pogledu bolj kot kdaj prej ubrano po meri človeka. Svete osebe, ki krasijo stene svetišč, premnoge ikone in dragocene rokopise, so bolj žive in resnične, dostojanstvena zadržanost nebeščanov je omehčana z novo, dotlej neznano milino. Stopnjevani naturalizem v oblikovanju figur dopolnjuje pretehtana stilizacija, gibanje je izrazitejše, vendar v večini primerov mehko in poudarjeno ritmično. Mozaiki v Chori pripadajo poznemu paleološkemu slogu, ki je manj monumentalen in ima več manierističnih potez, odlikuje se s sproščeno, žanrsko obarvano izraznostjo, ki pride do polnega izraza v slikah iz Marijinega in Jezusovega življenja.