Venerin cvet, ki ga je, tako pripoveduje mit, iz popolnoma belega v rdečega spremenila kri boginje, ki je kanila na cvetne listke, ker se je boginja zbodla na trnju, medtem ko je skušala pomagati ljubimcu. To je sočasno pripoved o ljubezni in bolečini, dveh skrajnostih, ki pri čustvih tako pogosto sovpadeta. Posebnost te simbolike so cvetovi, ki krasijo neveste. Bele vrtnice pomenijo čisto in nedolžno ljubezen, rdeče žgočo strast, a se njihov pomen ne ustavi pri ljubezni, čeprav jo razumemo kot glavno gonilo obstoja. Vrtnica govori tudi o vnovičnem vstajenju in regeneraciji. Lucij se v slavnem Apulejevem romanu Zlati osel spremeni nazaj v človeka, ko poje venec vrtnic; v Rimu dobi krono iz vrtnic tisti, ki zmaga v igrah in tekmah; v Babilonu vrtnica skupaj z orlom krasi žezlo.