Ko ga vprašam, kako živi, s širokim nasmehom pove, da mu nič ne manjka. »Vsaj dotlej, dokler ne bo treba plačevati alimentov,« se pošali. Hrani se »več kot dobro«. Trikrat na teden pride v župnišče gospodinja, ki pospravi in skuha, ob sobotah je pri šolskih sestrah, »ki so moja tukajšnja družina«, ob nedeljah pa pri faranih, ki ga povabijo na kosilo. »Tako imamo bolj pristne stike. Čeprav nisem zahteven in ne pričakujem kraljevske pojedine, se ljudje vedno zelo potrudijo, kar se, kot vidite, žal pozna,« se opravičujoče potapka po rahlo preokroglem trebuhu. Tudi avto ima povsem soliden, pravi, škodo z velikim prtljažnikom, v katerem je vozil kapne, rjuhe, odeje poplavljencem v Železnike. A polovico denarja za avto so prispevali starši. Slovenci radi malo hlinimo