Najprej je mislila, da je v Slovenijo prišla za kratek čas. Mož, takrat še fant, Seyed Yousef Ardebili, je kot mnogo Irančanov odšel na študij medicine v Beograd in Zagreb ter prišel na specializacijo v Ljubljano. Ko so mu v Kliničnem centru ponudili delo, ga je sprejel z zadržkom in mislijo, da je le za kratek čas. Zdaj so tu že deveto leto in nič ne kaže, da se bo njegova družina kam premaknila. Oba sinova govorita lepo slovenščino, starejši pravzaprav govori kar štiri jezike: perzijsko, arabsko, angleško in slovensko, mama pa oba doma redno poučuje materinščino. Vsi štirje imajo slovensko državljanstvo. Yousef svoje delo obožuje vsaj tako, kot obožuje njene sladice. "Nikogar ne poznam, ki bi imel svoje delo tako rad kot Yousef. Tudi ob sobotah in nedeljah skoči vsaj za eno uro v bolnico. Pacienti me čakajo, reče. Ima zelo težek, stresen in pomemben poklic. To razumem in spoštujem, a moža tudi zelo pogrešam." Prav to je tisto, kar skrbi njeno mamo, namreč da je tu preveč sama. Na srečo ima veliko prijateljic in prijateljev, za katere pripravlja kraljevske pojedine. Z družino se redno dobivajo s prijatelji, tako med tednom kot čez vikende, ko grejo skupaj na izlete. "Zelo dobro kuham," doda. Nič ne bi imela proti svoji lastni restavraciji, a to so samo sanje, za to rabiš ogromen kapital. V prostem času rada slika, pred kratkim je opravila tečaj lončarstva, izpit za avto pa je morala tukaj ponoviti, ker ji njen tu ni veljal. Merziyeh ima ambicije kot ostale ženske in nekoč bi se rada izkazala tudi v poslovnem svetu.