Akademski slikar, Prešernov nagrajenec za leto 2009, Zmago Jeraj na tokratni razstavi iz cikla Likovni kritiki izbirajo (v organizaciji Slovenskega društva likovnih kritikov) predstavlja manjši, primerjalni izbor iz najnovejše, paralelne slikarske in digitalno intervenirane fotografske produkcije. Umetnik doživlja fotografijo izključno kot eno od mnogih tehnik likovnega izražanja, s pomočjo katere lahko spremlja podobe vsakdana, bodisi z dokumentarnim ali izpovednim značajem, velikokrat pa tudi v smislu pripravljalnih skic za slikarske upodobitve. Umetnikovi priljubljeni motiviki krajina in veduta se tako v fotografijah kot tudi likovnih delih pojavljata v klasičnih tehnikah, pri čemer se urbanizirano okolje pogosto prepleta z naravo, še posebej v intimnih izrezih dvorišč z vrtovi, parkih s klopcami, mestnih drevoredih ipd. V novejšem ustvarjalnem obdobju je Zmago Jeraj začel med svoja likovna orodja uvrščati tudi pridobitve moderne tehnike v smislu digitalnih medijev, saj mu računalnik omogoča preoblikovanje, dodelavo ali montažo fotografskih upodobitev v še izrazitejšo likovno podobo fotografik, tokrat ustvarjenih s pomočjo programa Photoshop. Tako lahko v "klasičnih" umetnikovih motivih srečamo nenadejano pojavnost kiča, kot so figurice goril in mačk ali kakšnega lebdečega angelčka, seveda pa se poigrava tudi s koloritom, osvetlitvijo, sfumaturami, konturami, z risarskim, ploskovitim ali slikovitim izrazom ipd. Tudi razstavljena slikarska dela sodijo v najnovejšo fazo iz obdobja od leta 2003 do danes, v kateri umirja kompozicijo in ji daje stabilnost koordinatnega sistema. V primerjavi s prejšnjo fazo prostor torej ni več ukrivljen, gostopotezno tkanje se zrahlja, ponekod celo izgine na račun barvnih ploskev, še zmeraj ekspresiven kolorit pa ohrani enake kromatične vrednosti, vendar pridobi izrazitejši svetlobni učinek. Večina Jerajevih prizorov se dogaja na prostem, bodisi v krajinah bodisi vedutah urbanih naselij, kjer se vedno pogosteje pojavljajo prepoznavne stavbe (fotografske predloge!), obdane s cvetočimi vrtovi in osamljenimi sprehajalci, ki so končno odrešeni kaotičnega dirjanja, in trdno zasidrani v prostoru. Horror vacui izgine, saj je število likovnih objektov reducirano v prid preglednosti. Izhodišče umetnikovih upodobitev, tako na platnu kot na papirju, je še zmeraj risba, s katero gradi osnovno dekonstruktivno čipkasto omrežje neenakomernih linijskih prepletov, vendar so likovni objekti sedaj dodatno urejeni v širši, pravokotni mrežasti kompoziciji, ki daje celotni likovni konstrukciji izjemno trdnost, ne da bi vplivala na "baročno" odprtost dogajanja. Pri tem je avtor opustil tudi izrazito ekspresivno prostorsko deformacijo, ki je zaradi ukrivljenosti ustvarjala vtis, kot bi likovne objekte s centrifugalno silovitostjo pehala iz ravnovesja. Namesto paranoične ekspresivne dekonstrukcije se tako pojavi skoraj nadstvarno učinkujoča uravnoteženost. Najbolj izrazita faktorja globinske dinamike sta prostorsko-kompozicijska diagonala in barvna toplo-hladna modulacija, svoj delež h globinski iluziji pa prispeva tudi mistična svetloba, ki se v prizorih somraka pojavlja v obliki skrivnostno žarečih objektov. Mistično žarjenje kot popolna novost v Jerajevem opusu uvaja nadrealistično, malodane sanjsko ozračje v sicer tradicionalni "jerajevski", ekspresivno učinkujoči kolorit, posredujoč likovni celoti značaj sakralnega v vsakdanjiku. Zmago Jeraj je namreč "... le slehernik, ki beleži dogajanja iz vsakdanjega življenja", pri čemer pa, kot umetnik, opozarja na ključne detajle, ki sestavljajo celovito lepoto stvarstva.