Po drugi svetovni vojni so se že lotili obsežnejše obnove gradu in pokritja stolpov pod vodstvom tedanje krajevne skupnosti, le-ta je za nekaj časa zamrla, dokler niso Slavko Gliha, mag. Jelka Mrvar in Ivan Kocjančič 15. marca 1996 nastopili kot pobudniki in se sestali s tedanjim vodstvom KS, bivšo novomeško občino, Zavodom za naravno in kulturno dediščino Novo mesto ter ministrstvom za kulturo. Istega leta se je v decembru sestal prvi 12-članski odbor, ki si je za svojo prvo nalogo zadal izid zbornika z oglasi, predvsem pa obuditi obnovitvena dela. Le-ta so stekla tudi po zaslugi sponzorjev, ministrstva za kulturo (kulturni tolar), ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (program CRPOV), tedanje KS in novoustanovljene Občine Žužemberk. Po zamisli arhitektke Špelke Valentinčič - Jurkovič naj bi obnovitvena dela potekala s konsolidacijo obodnega zidovja, prekritjem stolpov in obzidja, čiščenjem grajskega jarka in rekonstrukcijo mostu ter rekonstrukcijo nekdanje višinske dominante v povezavi z notranjim zidovjem. Leta 1997 je odbor opredelil tudi namembnost grajskega kompleksa, ki bi dobil upravno-gospodarsko, turistično-gostinsko in kulturno namembnost. Sočasno z obnovo gradu so potekale tudi poletne grajske prireditve, ki jih je organiziralo Turistično društvo Suha krajina, in tako so se lahko tisoči obiskovalci vsako leto prepričali o napredku, predvsem pa smiselnosti obnove.