No, potem pa se je začelo. Maček je bil sicer lepo vzgojen in je brez problemov našel svoje peskasto stranišče, celo hrano, ki jo je stresel iz skodelice, je počistil za seboj, vendar pa nismo nikoli vedeli, kje je. Plezal je po zavesah, omarah, lezel pod kavč ali si odpočil v copatu in sem ga skušala obuti, ne da bi videla, da je že zaseden. Nekaj časa smo ga podivjano iskali, potem pa odnehali. Kadar je bil lačen, se je prikazal. Nekega dne pa ga ni bilo ves dan in začela se je panika. Najbrž je kdo po nemarnem odprl vrata in je muc pobegnil, smo obtoževali drug drugega. Gasilci so rekli, da zaradi mačka nikakor ne bodo plezali po drevesih, in tudi policaji so zatrdili, da ne bodo aretirali vse četrti zaradi suma kraje črnega mačka. Babica se je utapljala v solzah, vsi drugi pa v prepiru, nakar se je naslednji dan zaslišalo žalostno mijavkanje iz omare v shrambi za stare obleke, kamor bolj redko zahajamo. Odprli smo vrata in maček je planil najprej babici v naročje, nato pa v svojo skledo. Mi pa v jok.