Počasi se je na te kraje začela spuščati noč in čas odhoda je bil vse bližji. Težko sem odšla, saj tu živijo ljudje, ki imajo drugačne vrednote kot mestni prebivalci. Bogatejša sem za nova spoznanja. Najbolj so se mi v spomin vtisnile besede ene od kmetic iz teh krajev, ki mi je dejala: »Ko mi je najbolj hudo, se usedem v hiši za mizo in pogledam skozi okno. Mir, tišina in neskončna lepota teh krajev me pomiri in potem rečem, saj bo šlo. In nekako potem res gre.« V teh krajih je torej veliko skromnih, delovnih in vztrajnih žensk, tudi trmastih. Brez trme in izredne volje žensk in moških ter neverjetne navezanosti na te kraje tu ne bi nihče več živel. Saj so kraji resnično lepi, ampak le od lepote krajev se ne da živeti. Mogoče se tem ljudem in krajem v tretjem tisočletju vendarle obeta boljše življenje, če bodo tisti, ki imajo moč odločanja, poskrbeli za delovna mesta. Ni jim treba pripeljati tovarn, ker bi s tem uničili pokrajino, le s predpisi naj jim omogočijo boljše možnosti za nove vire dohodka. Namesto ovir naj jim postavijo odskočne deske.