V knjigah, v katerih sem iskal podatke o Srednjem Vrhu, sem prebral, da naj bi srednjevrška ravnica nastala pred 12 tisoč leti, ko se je končala zadnja ledena doba. Vanjo so zarezali svoje struge potoki Smeč, Jerman in Hladnik in med svojim tokom v dolino ustvarili zanimive slapove. Stari prebivalci Srednjega Vrha so bili prisiljeni za preživetje biti trd boj z naravo, obenem pa bivati v sožitju z njo. Dodatno nevarnost za ljudi in njihovo imetje so predstavljali medvedje, risi in volkovi. Zadnjega risa naj bi ustrelili še leta 1900. Zaradi lažjih poti preko Karavank so bili trdno povezani s koroško stranjo, še posebej s kraji ob sotočju Drave in Zilje, s Finkensteinom/Bekštejnom in okolico Baškega jezera. Zgodovinarji domnevajo, da je koroškim zemljiškim posestnikom dišala zemlja na južni strani Karavank, zato naj bi bili prvi prebivalci Srednjega Vrha koroški pastirji, ki naj bi že takrat sejali pšenico in rž. Priseljenci so zanesljivo morali biti ljudje, ki niso bili le pastirji, ampak so znali tudi kmetovati in graditi hiše, žgati apno in sekati les, saj dovoz materiala iz doline ni bil mogoč. V dolini Save so dostop do Srednjega Vrha preprečevale za tiste čase težko prehodne pečine. Do Srednjega Vrha je bilo mogoče priti peš po kozjih stezah, za prevoz blaga ali ljudi z vprežno živino ali na konjih pa sta bila urejena dva kolovoza, eden na vzhodu do Vavčarjeve domačije, drugi pa do Smoleja na zahodni strani ravni.