In nato je sledil september 2002. Dolga pot v Transilvanijo je bila tudi kazen za omenjeno obnašanje izpred enega leta, novo moštvo pod vodstvom novega obraza s klopi (Romana Pristova) se je tam na odločilni tekmi le toliko zbralo in preprečilo nadaljevanje evropskega umiranja na obroke. In če se je kdo zmrdoval - češ namesto Švice moramo v Latvijo - si je zdaj lahko na jasnem, da je turnir v Liepaji, lepo urejenem kraju ob obali Baltiškega morja, prva velika nagrada za te, nove Acroni Jesenice. Na tako dobro organiziranem tekmovanju Jeseničani niso bili od jeseni '93 in gostovanju pri takratnem evropskem prvaku iz Turkuja na Finskem, treh tako kakovostnih preskušenj v zaporedju treh dni pa tudi v tej sezoni ne bo več. In z izjemo 2. tretjine sobotne tekme si to prenovljeno moštvo ni privoščilo hudih spodrsljajev. Dasiravno je edino v konkurenci klubov iz Belorusije, Latvije in s Finske nastopilo le s tremi peterkami in na dlani je bilo, da tako v nedogled ne bo šlo. Kajti vedno se ti lahko prikrade kakšna poškodba, nenadejana izključitev ali celo odhod iz kluba.