Kot filmofilu mi je občasno pri srcu kar nekoliko težko in nerodno. Namreč vsakič moram krepko pomisliti, ko beseda nanese na slovensko filmografijo, pomisliti moram kateri slovenski film mi je dejansko všeč, pomisliti moram katerega sem nazadnje sploh videl. Hvala Zevsu za to gnezdo umotvorov, saj me hiter pregled spomni, da je zadnji slovenski filmski produkt, ki mi je krajšal večer, Pokrajina št. 2. In poglejte sedaj zajca v grmu, vsebina in forma sta mi praktično že zbledeli iz spomina, spomnim se le mlak krvi in votline v domnevno kočevskem gozdu, kamor nato skoči jugoslovanski branitelj skrivnosti. Če svoje sive celice napnem še bolj, mi seveda pred oči skoči slovenski rekorder Petelinji zajtrk, ki me je ob prvem ogledu prepričal in tako pustil dober pečat, a če se sedaj ozrem nazaj in pomislim kaj in kako, me kar nekoliko zmrazi ob ugotovitvi, da mi je v spominu ostal le še izjemni Vlado Novak v vlogi zaljubljenega in precej zmedenega mehanika oz. v tisti pravi slovenski kleni podobi, ter bohotni dekolte Pie Zemljič. Ostalo je bolj ali manj zavito v meglo. Tako še naprej ugotavljam, da je edini slovenski film, ki je nekako postal del mene in ga takole v vsej svoji treznosti in filmskem poznavanju štejem med boljše in gledljivejše slovenske filme, hit iz konca 70ih, To so gadi. To so gadi je verjetno najboljša slovenska komedija vseh časov, pa ne le to, je dober prerez slovenske družbe iz zlatih časov jugoslovanske tvorbe, igralski ansambel pa vsaj iz perspektive današnjih časov velja za skorajda sanjsko moštvo. Seveda ne morem mimo pomladnih spoof komedij, ki so prišle izpod rok znamenitega Čapa, zaradi neke čudne nostalgije se vedno rad spomnim famozne babice, ki je šla na jug in pa seveda Kajmak in marmelada, ki kvalitetno in zdravo obračuna z južnaškimi kompleksi. Za ostale bi potreboval več časa in energije, da bi si jih uspel preklicati in se jih vsaj malo spomniti. Seveda Kekca in ostalih mladinskih filmov sem ne štejem, je pa to material za kakšen drug zapis, kajti kot na dlani je dejstvo, da tudi dobrega in večnega mladinskega filma že dolgo, dolgo nismo videli. No, pa bodi dovolj pljuvanja in lulanja v domačo skledo idej in uspešne realizacije. Leto 2009 je naplavilo dva filma, ki sta bila deležna pozitivnega sprejema in sramežljivih kritik, eden je Kozoletova Slovenka, drugi Šterkov 9.06. Da mi ne bi kdo očital pomanjkanja domoljubja in nerazgledanosti, sem stisnil zobe in si ju ogledal v dveh zaporednih večerih, nekakšen slovenski double-bill. Občutki? Ha!