Proti koncu 19. stoletja je kaplan v Železnikih zadnjo adventno nedeljo posvaril svoje ovčice: »Pa da naute pot koram plesál, če se bojo na kor polke in marši igrál!« Ljubljanski jezuitski kronist je že leta 1620 poročal, kako je bilo ljudstvo razigrano, ko so angeli in pastirji zibali Jezuščka pri sv. Jakobu. Podobnih pričevanj ne manjka. Polnočnica je očitno bila našim prednikom veselo doživetje, kar ni ustrezalo le njim, ampak tudi Rimskokatoliški cerkvi, ki je v dobi protireformacije začela poudarjati pomen človeških čustev. Ljudje so jo nestrpno pričakovali in kljub pozni uri radi odhajali v cerkev. Blagoslovi, petje, pripovedovanje zgodb in skromna darila so jim kar hitro krajšali večer do polnočnice, ki se je je po navadi udeležila vsa družina, saj so le premladi in prestari družinski člani ter hišni varuhi ostali doma. Ko so s plamenicami v roki v temni zimski noči gazili po snegu, sta jih k slavnostni maši že vabili zvonjenje in še bolj bučno streljanje. Ustanovitelj železniške fare Plavec je leta 1622 navzlic temu prespal polnočnico, zato je sebi in vsem v svarilo dal uliti dva kilograma težek »svetonočni zvon«. Nekdaj so ga nosili in z njim zvonili po Železnikih, kar je zelo domiselna šega.