Ko je pred natanko tremi leti začel veljati nov zakon o knjižničarstvu, je poleg inšpektorja in drugih ugodnosti prinesel tudi določbo (po severnih vzorih), da je za uporabnike izposoja gradiva brezplačna. Seveda bi moral nekdo to brezplačnost plačati. Če namreč knjižnice po črki zakona ne smejo več pobirati davka neposredno od uporabnikov, bi jim morala država, v podobi ministrstva za kulturo, ta izpad prihodka nadomestiti. Pa ga ni (hotela). Pač pa je izdala uredbo, po kateri knjižnice lahko članom zaračunajo to brezplačno izposojo, če ta predstavlja zanje strošek, ki ni pokrit z javnim financiranjem. Rahlo zapleteno, ampak resnično. In potem je nastala zmešnjava. Inšpektorica za knjižnice, ki deluje v okviru ministrstva, je začela preganjati knjižnice, ker zaračunavajo, ministrstvo je reklo, da knjižnice lahko to počnejo, matična služba v Nuku je menila, da ne, Nuk je trdil, da ja, in nekje vmes se je znašel celo varuh človekovih pravic, ki je izjavil, da knjižnice kršijo konvencijo o otrokovih pravicah. Sv. Katarina, pomagaj!