Cena Agende 2010 je visoka, saj je Schröder globoko zastrupil odnose z najpomembnejšo povojno zaveznico ZDA. Toda v minulih dneh je celo republikanska vlada ameriškega predsednika Georgea Busha na prigovarjanje vplivnih nemških gospodarstvenikov, ki nočejo izgubiti niti dneva več, podprla kanclerjeve gospodarske reforme in zdaj, ko je najhujša zunanjepolitična kriza že malo omiljena, je morda kanclerju celo žal, da sporna iraška vojna ni trajala kakšen mesec dlje. Tako bi lažje utišal kritike v svoji stranki. Levičarske tradicionaliste pa bo morda vendarle prepričalo, da bi s Schröderjem odžagali tudi vejo, na kateri sedijo. Po desetletjih velike mame države se Nemci morda res bojijo družbene negotovosti, hkrati pa narod, ki se zaradi svoje grozljive zgodovine lahko kiti le z gospodarskim čudežem iz druge polovice minulega stoletja, ničesar bolj ne sovraži od prihodnosti brez perspektive. V jeku doktrinarnih spopadov je priljubljenost SPD na zgodovinskem dnu. Samo kadar so Nemci verjeli, da lahko socialdemokrati s pragmatičnim Gerhardom Schröderjem na čelu tudi uresničijo obljube o preroditvi, so glasovali zanje. Če bi bile volitve danes, bi prepričljivo zmagala krščanskodemokratska opozicija, čeprav je tudi ta zapletena v notranje boje in programsko nejasnost.