Morda pa je v nemškem primeru veliko že to, česar ne počnejo. Nobena resna politična sila v državi, od socialdemokratske vlade do krščanskodemokratske opozicije, ne soglaša s premoženjskimi zahtevami povojnih izgnancev iz vzhodnoevropskih sosed, predvsem Poljske in Češke, in njihovih potomcev. Organizacije izgnancev, ki jih je iz nekdanjih domovin leta 1945 napodil bes Hitlerjevih žrtev, so močne in dejavne predvsem v južni deželi Bavarski in severni Spodnji Saški, toda vsi nemški politiki, razen skrajno desnih, skrbno pazijo, da izgnancem ne bi vzbudili upanja na vračanje premoženja. Ko je nekdanji kancler Helmut Kohl ob zori nemške združitve odhitel v Varšavo pomirjevat največjo nemško vzhodno sosedo, je tedanjemu premieru Tadeuszu Mazowieckemu zatrdil: Nemška politika do vzhodne Evrope še naprej temelji na znanih pogodbah in mednarodnem pravu. To seveda pomeni, da spoštujemo črko in duha varšavske pogodbe iz leta 1970 v vseh njenih delih. Ta pogodba zavrača kakršnekoli nemške ozemeljske zahteve do Poljske in takšne politike kanclerja združitve se držijo tudi njegovi socialdemokratski nasledniki v Berlinu.