Leta 1819 se je v Škocjanu pri Novem mestu rodil Ignacij Knoblehar. Za misijone se je odločil po srečanju s takrat že slavnim Barago, o katerem je bilo že precej napisanega. V Kartum je po daljšem postanku prispel leta 1848, da bi se privadil podnebju in naučil arabskega jezika v Libanonu, Palestini in Aleksandriji. Kmalu zatem je na mestu apostolskega vikarja nasledil poljskega misijonarja Rylla. Sudan je do dvanajste stopinje severne širine pripadal Turčiji in sultanovim arabskim namestnikom, zato je bilo mogoče misijonariti le južneje, med svobodnimi črnskimi plemeni. Novembra 1849 je Knoblehar z dvema tovarišema, v spremstvu sedmih arabskih trgovskih ladij, zaplul po Belem Nilu v kraje, ki jih prej ni videl še noben Evropejec, vse do tretje stopinje severne širine. Kmalu zatem se je vrnil v domače kraje, pridobil pokroviteljstvo cesarja Franca Jožefa nad sudanskim misijonom in ga prepričal o potrebi ustanovitve Marijine družbe, ki je zagotavljala stalen dotok denarja. Ob povratku v Sudan se mu je pridružilo pet misijonarjev in osem rokodelcev. Misijonarji so zaradi nezdravega podnebja in mrzlice kmalu pomrli, rokodelci pa so se v glavnem vrnili. Abuna Soliman, kot so Knobleharja imenovali domačini, je opravil šest potovanj po Nilu, ki so mu vzela skoraj polovico njegovih afriških let. Veliko Knobleharjevih zapiskov in poročil je bilo objavljenih. Napisal je rokopisni slovar jezika bari in v ta jezik prevedel glavne krščanske nauke in molitve. Zbiral je podatke o meteoroloških razmerah in vodni višini Belega Nila ter poklonil ljubljanskemu in dunajskemu muzeju etnološko in ornitološko zbirko iz Sudana.