dosegla. Zato sem vzela mamin puder in se namazala. Potem sem si privoščila še malo oranžne šminke, ki naj bi se ujemala z barvo moje majice. In nanesla sem si še malo senčila za trepalnice. Ampak pri tem sem bila tako nerodna, da sem si tisto črno packarijo razmazala še po vekah, in potem sem iskala kremo, s katero bi se očistila … medtem pa je preteklo že precej časa. Vedno močneje sem upala, da Gregor ne čaka več, saj me je kar zvijalo v želodcu in sem slutila, da se ne obeta nič dobrega. Tolažila sem se, da je to krčenje želodca le znamenje živčnosti in zaljubljenosti. Ko se mi je zdelo, da sem urejena, sem pogledala skozi okno. In Gregor je bil za čuda še vedno tam in še nihče se mu ni prislinil. Obula sem mamine natikače in se že na poti do vhodnih vrat skoraj prevrnila, čeprav so bile pete precej debele. Potem sem se vrnila in vzela vrečo za smeti in se pretvarjala, da nesem odpadke v zabojnik. Pravzaprav se nisem pretvarjala: res sem nesla odpadke v zabojnik. Rekla sem si, da bom šla h Gregorju le, če bom zaslutila, da je to primerno. Če se bo recimo ozrl proti meni ali mi pomahal ali me celo poklical, če se bo seveda spomnil mojega imena. Mogoče bo rekel samo »Ej, ti« in to bo zame čisto dovolj, da se bom odpravila k njemu. Ko sem zaklepala vrata, me je za drobec sekunde prešinilo, da se mami lahko vsak hip vrne, potem pa sem se spomnila, da je rekla, da bo doma najpozneje do desetih, do takrat pa je bilo še precej časa. Po stopnicah sem stopala zelo počasi in se trdno oklepala stopniščne ograje, kljub temu sem se na predzadnji stopnici prav grdo spotaknila. Upala sem, da se mi zunaj ne bo zgodilo kaj podobnega. Kavbojke so me tiščale in imela sem občutek, da mi jih bo vsak hip razneslo na zadnjici ali na stegnih – pa sem vendarle dobila nekaj oblinic v zadnjih treh letih. Žal mi je