Julio Grondona je preživel štiri leta predsednikovanja generala Jorgeja Rafaela Videle, leto in pol Roberta Eduarda Viole, sedem mesecev Leopolda Fortunata Galtierija, pet mesecev Reynalda Bignona, šest let Raula Alfonsina, deset let Carlosa Menema, dve leti Fernanda de la Rue, dva dni Ramona Puerte, osem dni Adolfa Rodrigueza, dva dni Eduarda Camara, štirinajst mesecev Eduarda Duhaldeja in tudi dosedanjih pet let predsednikovanja Nestorja in Cristine Kirchner, sedem svetovnih prvenstev in nekaj grobih verbalnih napadov največjih zvezdnikov argentinskega nogometa ter kot vsi spretni in diskretno konservativni športni politiki ostal predsednik Argentinske nogometne federacije od leta 1979. Grondona seveda ni le osebni prijatelj Joaja Havelanga in Seppa Blatterja, predsednikov FIFA od leta 1974, in nikakor ni le podpredsednik FIFA in človek z najvplivnejšimi poslovnimi zvezami v krovni organizaciji svetovnega nogometa, kjer je Blatterju pomagal zgraditi izredno bogat športni imperij. Grondona je predvsem človek, ki je vse, kar Diego Maradona ni, in obratno. Grondona je od svetovnega prvenstva v Španiji, od leta 1982 torej, od blizu opazoval Maradono in ni ga motilo le to, da so Diegove korenine italijanske in njegove španske. Bolj kot kar koli ga je iz tira spravljala Maradonova samovolja, njegovo zavestno teptanje pisanih in nepisanih pravil, ki se jih prej desetletja dolgo nihče ni upal niti dotakniti, toda kot prvovrstni politik je znal več kot le na eno oko zamižati že med svetovnim prvenstvom v Mehiki leta 1986, kjer se je v krogih blizu argentinske reprezentance že nekaj časa uradno neuradno vedelo, da najboljši nogometaš na svetu v prostem času pogosto poseže po kokakinu, ki se ga je v cikličnih obdobjih domotožja in depresije rahlo navadil že med zanj nesrečnim bivanjem v dresu Barcelone, potem pa je v begu pred neznosnimi pritiski javnosti od belega praška dokončno postal odvisen v dresu Napolija, kjer ga je z drogo redno zalagala mafijska družina Giulijanijev, o kateri v knjigi Gomora, v kateri razkriva ozadje mafijskega delovanja v Napoliju in njegovi okolici, piše tudi Roberto Saviano. Gordona Maradoni ni bil naklonjen niti februarja leta 1994, ko je nogometaš v družbi očeta Chitora, najljubšega strica Cirila in nekaterih soigralcev iz moštva Newell's Old Boys pozno poletno popoldne počival na podeželskem posestvu Moreno in ga je kot običajno prišla nadlegovat skupina novinarjev. »Prosim vas, pojdite stran,« je dejal od hitrega hujšanja in težkih treningov, običajnega sistema dela, ki se ga je lotil po vsaki osebni krizi, utrujeni Maradona. »Odšli bomo takoj, ko boš dal izjavo o tem, kaj sta se pogovarjala s selektorjem Alfijem Basilejem,« so vztrajali novinarji. Močno jih je namreč zanimalo, ali se bo Maradona pravočasno pridružil reprezentanci, ki je lovila uvrstitev na svetovno prvenstvo v Združenih državah Amerike, v kvalifikacijah pa ji, podobno kot letos, ni šlo niti približno dobro. A Maradoni ni bilo do pogovora in je začel zbrane novinarje psovati skozi ograjo, eden izmed njegovih prijateljev pa se je celo domislil, da jih bo od hiše pregnal s simulacijo masturbiranja in se ob tem krohotal Maradonovemu stricu, ki je pograbil na tleh ležečo cev za škropljenje vrta in iz nje hrumečo vodo usmeril skozi ograjo. Opsovani, z opolzkimi gestikulacijami zasmehovani in od vode premočeni novinarji so vseeno vztrajali pred vrtnimi vrati in zahtevali izjavo. Bilo je dovolj, da je Maradoni prekipelo, da je stopil v hišo in iz nje prišel z zračno puško ter začel streljati vsevprek. Na koncu se je izkazalo, da je ranil štiri novinarje, ki so že čez en teden proti Diegu vložili tožbe. Kar bi seveda bilo nekaj povsem običajnega in pričakovanega, če ne bi šlo za Maradono, vsa Argentina pa je seveda vedela, da bo uspeh reprezentance v kvalifikacijah in na svetovnem prvenstvu odvisen od nogometaša, ki je s serijo izjemnih solo predstav, katere vrhunca sta bila četrtfinalna zadetka proti Angliji, osem let prej osvojil naslov svetovnega prvaka. Kdo bi se torej upal lotiti Diega Maradone? Opogumil se je lokalni odvetnik, ki si je že nekaj časa trudil dokazati, da deluje neodvisno od oblasti v Buenos Airesu, in primer Maradone se je zdel kot naročen, kot sanje vsakega odvetniškega karierista z nekaj morale. A že nekaj ur po tem, ko je razvedelo, da so bile proti Maradoni vložene štiri obtožnice in da se je našel junak, ki je sklenil na sodišču Maradono obravnavati kot običajnega državljana in ne kot zvezdnika svetovnih razsežnosti, je v njegovi pisarni zazvonil telefon, na drugi strani pa je bil Carlos Menem. Argentinski predsednik je odvetniku diskretno namignil, naj bo prizanesljiv do Maradone, in za to je imel več kot le nogometni razlog. Namreč, peronist Menem si je prej že nekaj časa prizadeval, da bi se argentinska ustava vrnila pred leto 1957, ko je bila še dovoljena možnost dveh predsedniških mandatov zapored, in pomoč Maradoni se mu je vsaj tako kot odvetniku, s katerim se je pogovarjal po telefonu, zdela odlična priložnost za nabiranje političnih točk. Edini vidni predstavnik javnega življenja v Argentini, ki se je zavzel za pravično kazen Maradoni, je bil Grondona. Strahovito na živce mu je namreč šlo, da je Maradona spet ugrabil nogomet in ga uporabil za reševanje osebnih težav, za izražanje osebnih stališč, že takrat izrazito levičarsko usmerjenih. Nobeno presenečenje ni bilo, da si je Maradona za idola izbral kubanskega voditelja Fidela Castra in se v njegovih klinikah po končani karieri tudi zdravil odvisnosti od kokaina. Grondona je s svojo nepodporo Maradoni takoj trčil v zid nepriljubljenosti, ki si ga je sam postavil. Pozabil je, da Argentinci največje športne zvezdnike častijo po božje in da ni incidenta, da ni napake, ki jim ne bi bila oproščena. Pozabil je, da je boksarski šampion Carlos Monzon zadavil in potem v reko odvrgel svojo ženo in je argentinska javnost obsodila njegovo mrtvo ženo. Pozabil je, očitno, da je za Argentince neomadeževan ostal tudi boksar Oscar Bonavena, čeprav ga je sredi razuzdane seksualne seanse v zloglasnem bordelu Mustang Ranch v Las Vegasu ustrelil Willard R. Brymer. Ker je Grondona Maradono vendarle potreboval za uvrstitev na svetovno prvenstvo v Združenih državah Amerike in ker je tudi Maradona potreboval Grondono, saj je le nogometno motiviran deloval kot normalen človek, sta na dogodek oba pozabila, hitro in ne da bi se za to sploh dogovorila. A ne za dolgo. Maradona se je na svetovno prvenstvo fizično pripravljal sam, slepo je zaupal metodam Daniela Cerrinija in malo bolj pozorni in do Maradone predvsem nepristranski argentinski nogometni novinarji so že med domačim prvenstvom opazili, da vsako tekmo začne poln energije, malo po polovici srečanja nenadoma povsem usahne, do sape pa komaj prihaja še na tiskovnih konferencah, tudi pol ure po zadnjem sodnikovem žvižgu. Ko je povsem šokirana nogometna javnost na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike izvedela, da je Maradona ravno padel na testu dopinga, je Grondona že govoril z Havelangom in Blatterjem ter jima obljubil vso podporo pri obsodbi najboljšega igralca njegove reprezentance, nogometaša, brez katerega je bila Argentina brez ideje, brez duše, brez naravnega vodje, brez identitete pravzaprav. Grondona je bil, poučen s primerom streljanja z zračno puško, za hitro kazen Maradoni le za zaprtimi vrati, v javnost pa je poslal sporočilo, da je vsega kriv Cerrini, češ da je ta zavajal Maradono in ga zalagal z vitaminskimi dodatki, za katere je vnaprej vedel, da so na seznamu prepovedanih poživil. Kako se je torej Julio Grondona sploh lahko odločil, da selektorsko mesto, polega predsedniškega najpomembnejši položaj v državi, ponudi ravno Diegu Maradoni, s katerim ga ni nikoli vezalo osebno prijateljstvo, prej nasprotno, ki je po koncu že tako ali tako kontroverzne kariere preživel dva infarkta, operacijo umetnega krčenja želodca, odvisnost od drog, alkohola in hrane, v trenerski karieri pa je dva meseca sedel na klopi Deportiva Mandiyuja in štiri mesece na klopi Racinga ter v triindvajsetih tekmah le trikrat zmagal? Po le štirih zmagah v prvih desetih tekmah in po posledičnih sedmih točkah zaostanka za vodilnim Paragvajem v kvalifikacijah za uvrstitev na SP 2010, se je medijski pritisk na Grondono povečeval. Ko je po porazu proti Čilu sredi oktobra »zaradi osebnih razlogov‹ odstopil še Alfio Basile, se je predsednik Argentinske zveze odločil za najbolj tvegan korak v karieri do tedaj. Maradoni je ponudil mesto tehničnega direktorja, Carlosu Bilardu, ta je argentinsko reprezentanco vodil do naslova svetovnega prvaka v Mehiki, pa mesto generalnega menedžerja reprezentance. V prevodu to seveda pomeni, da je Maradoni dal priložnost, na katero je vsa Argentina dolgo čakala, in da v resnici pričakuje, da bo reprezentanco taktično vodil Bilardo. Kombinacija se zdi skoraj idealna, a Maradona ni še nikoli v življenju hodil po poti, ki bi mu je začrtal kdo drug, le mami Toti je vedno slepo zaupal. Njegova prva izjava, da se ni nogomet od njegovih aktivnih dni skoraj nič spremenil in da je vedno bil zelo preprosta igra, pa že daje slutiti, da bo na vodenje reprezentance gledal kot nogometaš in ne kot trener. Bilardova naloga bo zato izjemno težka.