polnila vse vidno polje, so prebili plavž in noč je pordela. Zanimalo me je: če odprem usta, bo ven prišel poslovilni stavek, ali pa bo bruhnilo kozlanje. Zmogel sem. „Saj se še vidiva, adijo!” „Adijo.” Stekel sem v ozek prehod za gostilno. Naslonil glavo na zid ter se podpisal nanj. Stopil nekaj korakov proč od vodenega izbljuvka; se usedel in malce zaspal. Prebudilo me je ponovno krčenje želodca, ki je stolklo še vso preostalo pijačo na plano in me davilo še nekaj časa. Minilo je. Sloneč ob zidu sem užival v sliki, ki se mi je kristalno zjasnila. Opazujoč curek sline, ki mi je bingljal z ustnice, osvetljen s plamenom, kukajočim skozi vrh dimnika. Naredil sem nekaj poskusnih korakov in zadovoljen z uspehom krenil h Karli. Cesta ob železarni je bila popolnoma prazna. Pridni delavci hodijo spat s kurami. Manj pridni so v gostilnah navalili na sevdah. Tuleči glasovi sevdalink so mi bili za popotnico. Karla je stanovala v tretjem nadstropju. Obzirno sem prisluhnil z ušesom, naslonjenim na vrata. Slišati je bilo le radio. Ženski glas je pripovedoval novice iz sveta, kjer koli že to je. Nobene jebozovne plošče na gramofonu. OK. Pozvonil sem. Karla je odprla ovita v oranžen moški frotirast kopalni plašč. Pravkar skopana. Sveža. Dehteča. Za vsak primer sem pomignil z očesom proti stanovanju. Odkimala je in vprašala: „Lačen?” „Ja.” Bil sem deležen njenega najlepšega nasmeška, ki me je vedno vzburil do nezavesti. Odkrita gornja vrsta zob. Dvojka zgoraj levo rahlo grizlja spodnjo ustnico. „Vstopi, malo juhe mi je še ostalo od kosila.” Sezul sem si teniske. Iz nogavic so rinili prsti in hiteli pozdravljat Karlo. Obul sem ponujene copate in ji sledil v kuhinjo. Ugasnila je radio. Nekje v stavbi sta se prepirala moški in ženski glas. Otrok je vreščal. Vladala je normalna mestna tišina. Karla je umite lase imela ovite v turban iz bele frotirke. S šibico je prižgala plin in pristavila lonec. Naslonila se je na pult in me opazovala, ko sem sedel za mizo. Nad menoj svetilka, ne premočna, s ščitnikom iz papirusa. „Spet napad studioznosti?” Zmignil sem z rameni. Priznam, kaj čem drugega. „Kdo je bil tokrat na vrsti?” „Tomaž Akvinski.” Zasmejala se je. „In koliko je trajalo?” „Tri dni in dve noči.” „Potem zares potrebuješ skodelo vroče juhe.” H Karli sicer nisem hodil jest. Le po mojih občasnih napadih studioznosti, kot jih je imenovala, sem se zaradi hrane prikazal pri njej; pojedel ostanek kosila ali jajce. „Ne boš verjel, ampak prav lahko si te predstavljam. Tri dni