Dokler ni zbolel, je bil oče razmeroma zdrav. To je vse, kar zanesljivo vem. To je vse, česar se spominjam. Pravzaprav je bil zdrav nad vsemi pričakovanji, bil je najbolj zdrava oseba, kar sem jih poznal, vključno z mojo materjo, ki je občasno trpela zaradi krčev v želodcu in blage anemije. Ognil se je kajenju in alkoholu. Izogibal se je vožnji z dvigalom, igram na srečo in čokoladnim bonbonom. Bal se je stresnih stanj. Bal se je kakršnih koli stanj. Z vso vnemo se je posvečal svojemu dobremu videzu in uspeval premagovati naravne zakone. Zjutraj je stal v kopalnici celo večnost in si umival zobe, dokler ni odpadlo zadnje vlakno s ščetke. Milo je neusmiljeno uporabljal, hitreje kot deodorant ali toaletni papir, kar nikakor ne pomeni, da je zanemarjal katero koli obliko osebne higiene ali pa da je imel težave s prebavo. Težava je bila, vsaj mislim, v nedopustno slabi kakovosti tedanjih mil, čeprav je oče kupoval vedno tista najdražja. Njegove škarjice za nohte so bile vedno nabrušene. Prav tako tudi njegova pilica. Uporabljal je najbolj zarjavele britvice z dvojnim rezilom in losion po britju, ki je vseboval poseben preparat za zategovanje kože na obrazu. Moja mati je bila ponosna nanj. Z razlogom. Tudi on je bil ponosen nase. Ko so k nam prišli gostje, je odpiral vrata in jih pričakoval s širokim nasmehom. »Že šestdeset let! In vsi so na mestu,« je poudarjal z odprtimi usti, trkajoč po svojih spoliranih zobeh s kazalcem. »Poglejte, mar ni to neverjetno!« je nadaljeval in iztegoval čeljust, kot da jo namerava izpuliti; tako je hotel zatreti vse nesmiselne govorice o protezi, ki so jih od časa do časa razširjali očetje drugih otrok.