No, nemalokrat na samomor pomislim tudi sam, ko se v mazohistični maniri odločim, da bom spremljal kakšno proslavo, se udeležil kakšnega svečanega javnega programa. Celoten cirkus okoli kulturnega praznika skozi kontekst naše družbe vidim kot veliko limonado, parado ekshibicionizma. Podeljevanje nagrad, očarani nagrajenci, zagrenjeni osmoljenci in ples zavisti na vsakem koraku. Nagrajenci z jobovsko držo dvigajo kozarce rujnega, osmoljenci odzdravljajo iščoč skupno temo, ki skuša odbezljati proč od samega rituala podelitev, nekam proč, kjer bi izginila težka senca osmoljenosti. Pri takšni temi so spet na konju ali tudi ne, saj so nagrajenci vendarle v prvem planu. Obstajajo tudi tretji, ki zavihajo nosove in ne želijo sodelovati z nikomer, sploh ne s tistimi, ki jih nagrajujejo po principih življenjskega dela in predvsem po principu uravnilovke. Vsemu temu v naslednjih dneh sledi val komentarjev, v katerega se divje zaženejo vsi tisti, ki so v spremljajočih ekipah – z besednjakom formule ena, mehaniki, konstruktorji, obskurneži šov biznisa, ki se izživljajo nad že sicer zaskrbljujočim kompleksom kulturniškega napuha. Analizirajo pubertetniške izpade večno nezadovoljne kulturniške srenje in vizionarsko kažejo pot.