Današnje kaotično stanje v Afganistanu je zakuhala mednarodna skupnost. Že osem let je večinoma obsedena z vojaško zmago na bojišču. Krepitve civilne družbe se je v tem času sicer lotevala s številnimi projekti, toda njen pristop je bil milo rečeno polovičen. Družbi je med drugim v glavo vcepljala maksimo, da se korupcija ne izplača in da je rak napredka. Toda istočasno je zaradi ohranjanja vtisa naglo napredujoče izgradnje nacije strumno mižala pri polnjenju žepov visokih predstavnikov afganistanske vlade. Njihovo sodelovanje z gospodarji vojne in lokalnimi narkokarteli je prav tako simptomatičen dokaz za izgubljeni kompas ob Hindukušu kot italijansko podkupovanje talibanov za mirovanje kalašnikovk ali domnevna vpletenost nekaterih koalicijskih sil pri tihotapljenju opija. Če imajo vsi prste v slastnem kozarcu marmelade, je potem sploh komur v interesu, da se Afganistan iz kaotičnosti prelevi v relativno zadovoljivo delujočo državo? O tem, da se zahodu resda ne sanja več, kaj pametnega naj še postori v Afganistanu, priča tudi zadnji vrhunec »stabilizacijskih poskusov«. Potem ko so sprva pritiskali na Karzaja, naj zaradi volilnih prevar pristane na drugi krog volitev, so mu po povsem upravičenem umiku Abdulaha iz volilne tekme zvijali roke, naj neodvisna volilna komisija odpove sobotno glasovanje.